BREZMADEŽNA SIPLJE ŽARKE MILOSTI Prikazanje v sestrski kapeli v Parizu je uvod v do tedaj nevidno delovanje Božje Matere v Cerkvi in v poglobljeno češčenje preblažene Device pri vernikih. 8. decembra 1854 je papež Pij IX. slovesno razglasil za versko resnico, da je Marija spočeta brez madeža izvirnega greha. Leta 1858 je začetek neštetih milosti, ki jih Marija deli v Lurdu. Leta 1917, v težkih časih prve svetovne vojne, nastopi Božja Mati v Fatimi. Vmes in pozneje imamo še druga od Cerkve priznana prikazovanja na raznih krajih. A vsi ti Marijini posegi v zgodovino odrešenja so več ali manj časovno in krajevno omejeni. Po čudodelni svetinji pa je Brezmadežna od leta 1832 dalje navzoča povsod; k vsakomur, ki želi, pride po svoji svetinji, vsakomur je pripravljena deliti pomoč in milosti. Leta 1915 so Vincencijevi misijonarji v Filadelfiji - Germantownu (ZDA) na priprošnjo Brezmadežne s čudodelno svetinjo dosegli neko izredno milost, zato so skupaj z verniki opravili zahvalno devetdnevnico. Na prošnjo vernikov so jo potem opravljali vsak ponedeljek večkrat – od pol dveh do pol desetih zvečer. Udeležba je bila ogromna. Devetdnevnica se je razširila po drugih župnijah. V manj kot desetih letih jo je uvedlo 4500 župnij. Poseben list je objavljal uslišanja; od leta 1930 do 1950 je poročal o 750.000 uslišanjih. Iz ZDA se je devetdnevnica razširila na Irsko, v Italijo, Francijo, Belgijo, Holandijo. Leta 1954 so jo uvedli tudi v milostni kapeli v Parizu. Vsak torek jo opravijo štirikrat in udeleži se je več kot štiri tisoč ljudi. Francoski misijonarji so izdajali poseben mesečnik »Revue de la Médaille Miraculeuse« (1957-1971), ki se je potem preimenoval v »Message et Messagers« (1972). V njem so redno tudi poročila o uslišanjih, ki se večkrat zdijo naravnost čudežna. Toda koliko izrednih uslišanj ni objavljenih! Kdo bi npr. vedel za čudovita apostolska doživetja avstrijske princese Irme Lobkovicz-Pallfy, če jih ne bi v zvezku »Doživljaji s čudodelno svetinjo danes« objavil župnik K. M. Harrer (München, 1969), kjer opisuje 25 takih primerov! Ta nedavno umrla žena je vse življenje posvetila apostolatu bolnikov. Kjerkoli je bila, je z odobrenjem bolnikov in oblasti ali brez njega obiskovala bolnišnice, klinike ter domove ostarelih, delila obleko, perilo, zdravila, igračke in spodbudno čtivo. Obiskovala je tudi ubožne četrti, oskrbela delo brezposelnim, podpirala družine, dala vzgajati otroke, ustanavljala zavetišča za stare ljudi in obiskovala ječe. A ves svoj apostolat je gradila na obljubah Brezmadežne sveti Katarini Labouré. In ni se zmotila. Naravnost pretresljiva in osrečujoča je njena izjava, da ji je Marija vedno pomagala, čeprav je bilo treba včasih čakati desetletja. Podobne izjave bi mogle dati usmiljene sestre katerekoli dežele, ki z zaupanjem same nosijo čudodelno svetinjo in skušajo doseči milosti za svoje oskrbovance z njeno pomočjo. Pri čudodelni svetinji se še prav posebej uresničuje molitev sv. Bernarda: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.« Zato tudi mi radi sprejmimo in nosimo čudodelno svetinjo; radi molimo na njej vtisnjeno molitev: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Naj bo oboje izraz neomajnega zaupanja v Brezmadežno. Prav gotovo naše zaupanje ne bo osramočeno.http://amm-brezmadezna.rkc.si/index.php/content/display/22