Preskoči na vsebino


In aeternum manet opus charitatis – Delo ljubezni ostane vekomaj

1. Na temelju naše revščine je Bog postavil prestol svojega usmiljenja (XI,102).

2. Bog pusti, da posvetitev duše nekaj stane. Telo in duha izroči slabotnosti, da ju utrdi v preziranju zemeljskih stvari in v ljubezni do svojega veličastva (I,82).

3. Bog poniža in dvigne, kakor se mu zdi prav. In ponižanje, ki ga pošlje komu, ki ga hoče uporabiti, je znamenje prihodnjega povišanja (III,1081).

4. Kolikor se bomo izpraznili, toliko nas bo napolnil Bog sam, ker on ne trpi praznin (XI,2).

5. Ako je Bog začel komu izkazovati dobrote, mu ne bo nehal biti naklonjen, dokler se ne bo izkazal nevrednega.

6. Pazi, da bodo bodeči trni tvoje narave prinašali lepe rože, kakor hitro posije nanje s svojimi žarki milosti sonce pravice (I,287).

7. Svarjenje je kakor puščanje krvi, kakor zdravilo: pregnalo naj bi slabe sokove (IX,47).

8. Kdor tu na zemlji soglaša z božjo voljo, je to začetek življenja v nebesih (I,35).

9. Kdor hoče hoditi za Jezusom Kristusom, bo postal tarča skušnjav; celo vetrnica ni močneje izpostavljena zračnim tokovom kot tak človek vznemirjanju od zunaj, ki ga vleče zdaj sem zdaj tja. In vse to Bog dopusti, da dobre preizkusi in jih naredi odporne. Blagor tistim, ki se prepuste božjemu vodstvu, zaupajo njegovi dobroti in ostanejo v miru kljub viharjem (VI,2356).

10. Če gre komu vse po njegovi želji, je to znamenje, da je zavržen (XI,103).

11. Božja dela ne uspevajo takrat, kadar želimo mi, ampak kadar je Bogu všeč (III,1200).

12. Bog tudi dobri stvari ne da vedno takoj uspeha, da imajo večje zasluženje tisti, ki se trudijo za dobro delo. Dolgost dela, potrpežljivost in molitev jih napravijo zrelejše (III,1200).

13. Kako dober nam je Bog, če se ga zvesto držimo (IV,1445).

14. Ne smemo se igrati s tem, da Bogu nekaj obljubimo -potem pa dano besedo prelomimo (V,1824).

15. Biti popoln se pravi svojo voljo tako uglasiti na božjo voljo, da hočemo in nočemo isto kot Bog (XI,143).

16. Nobene težave ne čutimo več za dobro, če se tega navadimo (X,99).

17. Dobra volja pri Bogu prav toliko velja kakor uspešno dejanje. Zato da svojim služabnikom, tudi če so samo malo časa smeli delati na zemlji, večno plačilo. Bog namreč ne gleda v prvi vrsti na njihova dela, ampak predvsem na ljubezen, ki jih je priganjala, da bi storili še več (V,1750).

18. Eno čednostno dejanje pripravlja pot drugemu.

19. Storiti vse dobro, kar smo po svojem poklicu dolžni - to je resnična in temeljita svetost (X,86).

20. Delati moramo - da! A samo v božjo čast in za zveličanje duš (XI,177).

21. Bog svojim služabnikom često prikrije sadove njihovih del. Za to ima tehtne razloge (V,1951).

22. Bog ima veliko veselje nad tem, da se da spoznati ponižnim (IX,40).

23. Celo grehe sprejme Bog v svojo službo. Saj je po njih mogel ljudem izkazati opravičenje. Da, celo grehi spadajo v red naše izvoljenosti za zveličanje, saj jih Bog spremeni v dejanja pokore in ponižnosti (XI,166).

24. Božja dobrota je tako velika, da sprejme naša prostovoljna ponižanja kot sebi izkazano čast (IX,18).

25. Kakor imamo eno samo srce, tako imejmo tudi eno samo ljubezen (IX,60).

26. Pravi kristjani smo šele tedaj, če smo pripravljeni zaradi ljubezni in slave Jezusa Kristusa brez izjeme vse izgubiti, celo življenje (XI,57).

27. Če sme sploh kdo upati na večno zveličanje, potem so to tisti, ki so bili zvesti (IX,1).

28. Bog te varuje kakor punčico svojega očesa, v kolikor to zahtevata njegova slava in tvoja blaginja (I,245).

29. Milost nam je potrebna, da začnemo - še bolj pa, da vzdržimo do konca (I,245).

30. Stanovitnost je krona vseh milosti (VIII,3087).

31. Ljudje odhajajo - Bog pa ostane!




Print Friendly and PDF