Preskoči na vsebino


Vinculum concordiae – Vez sloge

1. Razen v svojem božjem bistvu ne najde Bog nikjer večjega veselja kot v dušah, ki jih je posvetil (X,71).

2. Umrle, ki so služili Bogu, je treba blagrovati, da so srečni; kajti - če govorimo s Kristusovimi besedami - rešili so svojo dušo, ko je bila izgubljena (VI,2371).

3. Veselimo se besed svojega bližnjega, ki z njimi pripoveduje o svojem veselju, saj je v bližnjem Kristus (XII,207).

4. Če smo složni, si ustvarjamo raj. Ako pa vlada med nami razprtija, je tam, kjer je le sovraštvo in razdor, že zdaj pekel (XII,206).

5. Bog ne prebiva tam, kjer vladata prepirljivost in needinost (IX,14).

6. Daleč od nas naj bo nasprotovanje, ki ločuje srca (XII,207).

7. Bogu ni nič tako zoprno, kakor če kdo godrnja (IX,5).

8. Enoličnost poraja slogo v skupnosti; kakor malta je, ki nas zveže; kot lepota, ki nas naredi ljubeznive in povzroči, da se v resnici med seboj ljubimo (XII,206).

9. Če nismo povsem nesebični, bomo vedno v prepirih (XII,211).

10. Potrudi se prenašati napake in slabosti drugih in misli na tole: če moraš danes ti prenašati telesne ali duševne slabosti drugih, bodo morda jutri drugi morali prenašati tebe (IX,11).

11. Odnehaj - če le ne bo Bog zaradi tega žaljen! (IX,27).

12. Ljudje so pač taki, da so si celo najboljši in najsvetejši med seboj v spotiko (IV,1383).

13. Če se ti zdi, da je drugi slabo razpoložen, zelo pazi, če se ne varaš; kaj če nisi morda ti sam nerazpoložen (IX,50).

14. Nad pripombo človeka, ki ga ljubimo, se ne jezimo. Nasprotno: radi jo sprejmimo v prepričanju, da nas nima namena žaliti (IX,17).

15. Ne pričakuj, da bi ljudi nikoli ne videl napraviti kake napake, pa če bi bili tudi svetniki (VI,2463).

16. Eno najbistvenejših dejanj ljubezni je prenašanje bližnjega (I,412).

17. Bolj se splača slabosti drugih prenašati, kakor se postaviti proti njim (V,1691).

18. Držati se moramo pravila: težave, ki jih imamo s svojim bližnjim, izvirajo bolj kot od kod drugod iz našega samoljubnega razpoloženja (I,412).

19. Glede prednosti, koristi in dobrega imena moramo dati drugim prednost (XII,203).

20. Če sami tako težko prenašamo sebe v svoji potrtosti in ob drugih nepopolnostih, ki smo jih polni, zakaj ne bi prenašali tudi drugih, ako so v podobnem razpoloženju (X,95).

21. Naša ljubezen do bližnjega mora biti ljubezen, ki v ljubljenem ne vidi nič drugega kakor Boga. Biti mora: trdno utemeljena v Bogu, naravnana na Boga, popolnoma pripravljena za Boga!

22. Kdor je z božjo milostjo prišel do tega, da dobro pozna svojo revščino, bo tudi spoznal, kako zelo je dolžan prenašati druge (XII,207).

23. Kakorkoli je kdo že popoln v krepostih, nihče ne more reči, da zanj ni potrebno, da ga drugi prenašajo (X,95).

24. Če hočeš o drugem slabo govoriti, se ti zgodi kakor tistemu, ki hoče pljuvati kvišku; pljunek prileti nazaj njemu v obraz (IX,28).

25. Nič tako ne omaje začetnikov v gorečnosti in vztrajnosti, kakor če vidijo, da jim starejši ne dajejo lepega zgleda (VII,2782).

26. Samo ponižnost je zmožna nositi milost (III,1020).

27. Nevoščljivost rodi ljubosumnost. Iz ljubosumnosti pa nastane needinost ... in potem je vse izgubljeno (IX,60).

28. »Služabnice ubogih« - to je isto, kakor če rečemo »služabnice Jezusa Kristusa«, kajti njemu je storjeno, kar storimo njim (IX,30).

29. Vsaka posebnost je zatočišče napuha (X,87).

30. Tiste, ki niso gospodarji svojega razpoloženja, marveč živijo v stalnem sporu z drugimi, ki so nejevoljni na vse, ki vse na slabo obrnejo, ki nočejo oprostiti nobene napake, ki vztrajajo vedno pri svojem lastnem mnenju in nikoli nočejo dati drugim prav, vodi satanov duh (IX,17).




Print Friendly and PDF