Preskoči na vsebino


Mittite rete Dei – Vrzite božje mreže

1. Za sijajna dela najde Bog zadosti delavcev; toda za delovanje, ki ne vzbuja pozornosti, jih potrebuje veliko več (VI,2181).

2. Boga ljubiti še ni zadosti. Skrbeti moramo za to, da ga ljubijo tudi drugi (XII,207).

3. Božji Sin je postal človek kakor mi, ne le zato, da nas reši, ampak da mi sami postanemo rešitelji kakor on s tem da sodelujemo z njim za zveličanje duš (XII,196).

4. Toliko duš je v nevarnosti! Ko bi imeli le iskro svetega ognja, katerega izžareva Jezusovo Srce! Ali bi tedaj stali s prekrižanimi rokami in pustili drveti v pogubo tiste, ki bi jim lahko pomagali? (XII,207).

5. Darujmo se Bogu zato, da bi ponesli njegov evangelij po vsej zemlji! (XI,170).

5. Če se je božja ljubezen naselila v kaki duši, zajame vse njene moči. Tedaj je mirovanja konec; kajti kot ogenj brez prestanka gori. Vedno plapola, vedno deluje, kadar koga vžge (XI,128).

7. Zveličanje ljudi je tako dragoceno, da se moramo zanj zavzeti ne glede na to, koliko nas stane (XII,170).

8. Da pomagamo bližnjemu v njegovih potrebah, moramo teči, kakor tečemo gasit, kadar gori.

9. Kdor misli le na lastne koristi, ne more nikoli zastopati božje stvari (XI,157).

10. Nič evangeliju bolj ne ustreza kakor to, da na eni strani nabiramo razsvetljenja in moči za lastno dušo, potem pa od te duhovne hrane delimo ljudem (XI,25).

11. Misijonarski duh je duh ponižnosti in preprostosti (I,365).

12. Ljubimo Boga, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza (XI,25).

13. Cerkev se primerja veliki žetvi, ki potrebuje delavcev, toda takih, ki tudi zares delajo (XI,25).

14. Obrni svojo posebno pozornost na tiste kreposti, ki jih predstavljajo štirje kraki križa: ponižnost, ljubezen, pokorščina, potrpežljivost (X,98).

15. Sestre naj se spotoma in pri delu ravnajo po duhu prebl. Device; naj jo pogosto gledajo kakor navzočo pred seboj ali ob sebi. Naj delajo tako, kakor mislijo, da bi ravnala ona. Posebno naj gledajo na njeno ljubezen in ponižnost: naj bodo prav ponižne pred Bogom, prisrčne in polne ljubezni med seboj in naj store dobro vsakomur (I,354).

16. Preprostost spreobrne vse (XI,134).

17. S svojimi deli moramo pričevati, da ljubimo Boga (XI,25).

18. Bog ima navado, da uporablja najrevnejše orodje za izvršitev velikih reči (VII,2840).

19. Naša edina življenjska naloga se imenuje delovanje! (XI,25).

20. Dela našega Gospoda ne opravlja toliko množica delavcev marveč veliko bolj zvestoba maloštevilnih, ki jih pokliče (III,59).

21. Ničesar se preveč trdno ne oklepaj! To je temeljno razpoloženje tistih, ki služijo Bogu in zares misijonsko mislijo (IV,1354).

22. Resnično znamenje, da je Bog začetnik kakega dobrega dela, je, če ne moremo navesti, kdo ga je začel (IX,52).

23. Pogosto pokvarimo dobra dela, ker prenaglo ravnamo in delamo po svojem nagnjenju, ki potegne za seboj duha in razum in mu prišepetava: Kar misliš storiti, je nujno in na vrsti. A ni tako. Kmalu spoznaš, da se je stvar pokazila ... (IV,1297).

24. Pravijo, ki se zdi paradoksno (protislovno): Kdor se prenagli, se oddalji od božjih stvari (II,720) .

25. V božjem imenu! Pustimo, naj dela Bog. Nam naj bo zadosti, da z njim sodelujemo (XI,173).

26. Kar dobrega Bog hoče, se naredi skoraj samo od sebe, ne da bi na to mislili (IV,1297).

27. Mislimo nekoliko na to, koliko usmiljenja potrebujemo mi - mi, ki ga izkazujemo drugim, ga prinašamo vsepovsod in moramo zato vse potrpeti (XI,152).

28. Milost usmeri vsako ljubezen popolnoma k Bogu; samo eno hoče: dati nam moč, da lahko tistim, ki jih ljubimo, dejavno pomagamo pri stremljenju za svetost. Narava pa išče vedno svojega zadovoljstva (IX,96).

29. Misijonarsko življenje je življenje usmiljene ljubezni (XII,207).

30. Sin božji vedno in veliko bolj blagoslavlja neznatne začetke, kakor pa take, ki vzbujajo pozornost (II,606).




Print Friendly and PDF