Preskoči na vsebino


Benevola honorificentia acquirit – Dobrotna spoštljivost pridobiva

1. Naš Gospod je zavzel zadnje mesto. Storimo tudi mi tako! - Prišel je, da oznani ljudem svojo usmiljeno ljubezen; prehitel jih je s svojim blagoslovom. Tako moramo tudi mi srečavati svoje bližnje s prehitevajočo ljubeznijo, ne vsiljivo, ne žlobudravo marveč vljudno in dobrohotno (XII,207).

2. Spoštovanje nagiblje našo voljo k ljubezni. Zbudi tisto spoštljivost in dobroto, ki jo dolgujemo svojemu bližnjemu in se razodeva v vsem, kar govorimo ali delamo (XII,207).

3. Ko se med seboj srečujemo, je dobro, da se spomnimo pričujočnosti naših svetih angelov varuhov, ki iz spoštovanja do Boga častijo tudi nas in nam z veseljem služijo (IX,17).

4. Spoštovanje brez prisrčnosti ni resnično spoštovanje. Prav tako bi bila prisrčnost brez spoštljivosti brez moči. Vodila bi k malo primerni zaupljivosti, prisrčnost bi zvodenela in postala muhasta in nestalna (IX,17).

5. Srečujmo se v globokem spoštovanju. Kdor vzbuja vtis, da se zapira in igra velikega in hladnega gospoda, njemu se zapro srca, ki bi se mu sicer odprla (XII,207).

6. Dokler vlada med vami prisrčno spoštovanje, je vaša hiša raj. Če ga pa zmanjkuje in se ne prehitevate v ljubezni, bo vaša hiša majhen pekel (IX,27).

7. Spoštljivost, ki jo drug drugemu izkazujemo, mora priti iz srca, ker mora biti srce njen izvor. Le spoštovanje, ki izvira iz srca, rodi pravo spoštljivost in samo iz njega izhaja srčna dobrota (IX,27).

8. Ogenj sveti in ogreva; tudi ljubezen preplavi srce s svetlobo in ga povsem napolni z resnično življenjsko toploto, ki je z bratovsko spoštljivostjo naklonjeno vsakemu človeku. Tu ni več prostora za ošabno ponašanje, potuhnjeno govorjenje in žalitve (XII,207).

9. Kdor svojega bližnjega spoštuje in mu je zelo naklonjen, ne bo mogel slabo govoriti o njem (XII,207).

10. Komur vzamemo čast, ga umorimo (IX,24).

11. Če si koga žalil in je to postala celo tvoja napaka, ki izvira iz navade, si naloži za to pokoro. Videl boš, da boš kmalu postal ponižen, spoštljiv, krotak, voljan in ljubezniv (IX,24).

12. Takole govorimo Kristusu: Gospod, odslej ne bom pri nikomer stikal za napakami razen pri samem sebi. Napolni me tako s svojim svetim zgledom, da bom vklenil v svoje srce vse ljudi in jih v tvoji moči jemal take, kot so (XII,207).

13. Naš Gospod je moral tistim, ki naj bi vanj verovali, priti naproti s svojo ljubeznijo. Tudi mi lahko storimo, kar hočemo - nihče nam ne bo nikoli verjel, če ne bomo izkazovali sočutja in ljubezni tistim, ki naj bi nam po naši volji verjeli (I,197).

14. Iz nas naj govori ljubeznivo ponašanje in vljudna ustrežljivost, da nikogar ne odbijemo (XII,202).

15. Poskusi drugemu pokazati prisrčno spoštovanje z veselim obrazom. Vprašaš: Kako pa naj nastopim s smehljajočim se obrazom, če je srce žalostno? Ni važno, če je tvoje srce veselo ali ne. To ni hinavščina; kajti ljubezen je v volji (IX,17).

16. Navadi se na to, da presojaš stvari in ljudi vedno in v vsakem primeru po njihovi dobri strani (II,799).

17. Odlično sredstvo, da se ne pregrešimo proti prisrčnemu spoštovanju, je v tem, da o sebi vedno mislimo nizko, o drugih pa dobro (IX,17).

18. To je naša naloga, da tu (v Evropi) pogumno branimo postojanke Cerkve in zadeve Jezusa Kristusa ter da se istočasno neprestano trudimo pridobiti mu novi svet in oznaniti njegovo Ime najbolj oddaljenim ljudstvom (XI,154).

19. Naše načelo naj bo: Nič zahtevati - nič odbiti! (III,1117).

20. Ljubeznivost in miloba odpirata srca (XI,46).

21. Ne verjamemo človeku zato, ker je razumen, ampak zato, ker ga cenimo in ljubimo (I,197).

22. Ker imajo vsi ljudje napake, so vsi potrebni prizanašanja (XII,207).

23. Sprejmi vse za dobro. Kdor resnično ljubi, ga zlepa ne bo kakšna beseda užalila (IX,17).

24. Nesrečna navezanost je, ako pustimo obveljati samo to, kar smatramo po svojem lastnem premisleku za dobro, preziramo pa nasvete drugih (X,73).

25. Spoštuj mišljenje drugih in se kolikor mogoče ravnaj po njem. To je znamenje spoštovanja in vaja ponižnosti (IX,27).

26. Če smo drugačnega mišljenja, kakor pa je bilo izrečeno, ne recimo ničesar ali pa preprosto povejmo stvari, kakor jih vidimo; pri tem pa ne grajamo misel drugih, ali način, kako so tisto povedali. Glejmo vse v lepi luči. Tako ravna dobrotljiva ljubezen (XII,207).

27. Več tolažbe in miru boš občutil, če odnehaš, kakor če delaš po svojem lastnem mišljenju (IX,27).

28. Veselimo se, če se drugemu kaj posreči in če nas presega po časti, ugledu, talentih, milostih in krepostih (XII,207).

29. Kogar obvladuje zavist, nosi kačo v svojem srcu (IX,60).

30. Zavist je ljubezni tako zelo nasprotna kakor voda ognju. Kakor voda pogasi ogenj, tako zaradi zavisti ugasne in umrje ljubezen (IX,60).

31. Dober glas si ohranimo samo z dejanskim gojenjem kreposti, ne pa s človeškim izigravanjem. Spolnjujmo vseskozi svojo dolžnost, pojdimo po ravni poti k Bogu. Delajmo na to, da bomo ponižni, potrpežljivi in ljubeči. To je edino sredstvo, da si pridobimo spoštovanje, ki ga bomo pa izgubili, če ga bomo iskali po drugih potih (IV,1561).

 




Print Friendly and PDF