Preskoči na vsebino


Sine humilitate nihil – Brez ponižnosti - nič!

1. Ponižnost, ki nam jo Kristus z besedo in zgledom tolikokrat priporoča, je temelj evangeljske popolnosti, je vez, ki drži skupaj vse duhovno življenje (prim. Sp I,7).

2. Če je srce prazno samega sebe, ga bo Bog napolnil. Ponižnost ga privlači, da hoče v njem stanovati in delovati.

3. Ponižnost privede v dušo vse druge kreposti (XII,203).

4. Če bi bili kakor angeli in ko bi imeli tudi vse druge kreposti - bi bilo vsega konec, kakor hitro bi izgubili ponižnost (XII,203).

5. Bog ne gleda na zunanjo krasoto; ne najde svojega veselja v knežjih palačah, ampak v ponižni duši, ki malo čisla svetno modrost in sprejme nauk samo od njega (IX,36).

6. Bog dopušča na človeku slabosti, da kot pepel pokrijejo njegovo krepost.

7. Ponižnost je v tem, da se pred Bogom izničimo, se nekako izpraznimo, da napravimo v srcu prostor za Boga.

8. Trije znaki ponižnosti so: da ljubimo svojo lastno nizkost, da se imamo za najneznatnejše od vseh in da bežimo pred hvalo ljudi (IX,52).

9. Bog najde svoje veselje in zadovoljstvo v tem, da je prijatelj ponižnih in preprostih, če se le ne nehajo zavedati, kako so pravzaprav neznatni (IX,36).

10. Naj se zdi človek še tako ljubezniv, - ljubezni nima, če ni ponižen (XII,203).

11. Ponižnost rodi ljubezen. Ponižnost varuje ljubezen (X,98).

12. Nikdar nismo zmožni izvrševati božjih del, če nismo globoko zasidrani v ponižnosti in polni nezaupanja do sebe (XI,177).

13. Ako začnemo hrepeneti po poniževanjih, nam bo Bog to čednost dal, dal bo tudi to, da bo ob vsakdanji vaji rasla (XII,203).

14. Grešnik postane Bogu všeč, kakor hitro se poniža. - Tudi če bi bili zločinci - ako se zatečemo k ponižnosti, nas Bog spremeni v pravične (XII,203).

15. Nikdar nisem našel drugega ali pripravnejšega sredstva za uresničevanje in varovanje edinosti in ljubezni z Bogom in bližnjim, kakor je sveta ponižnost. V poštev pride na prvem, drugem, tretjem, četrtem in končno na zadnjem mestu (XI,105).

16. Potrudimo se za ponižno mišljenje, po katerem bomo način delovanja bližnjega na dobro razlagali in ga v njegovih majhnih slabostih prenašali (II,460).

17. Ponižnost je sovražnica vsake posebnosti (X,87).

18. Ponižnost je izvrstno sredstvo, da si priborimo in ohranimo čistost (XI,111).

19. Pokorščina je otrok ponižnosti (X,67).

20. Božja dobrota zahteva od nas, da nikoli in nikjer ne delamo dobro zato, da bi se izkazali.

21. Bolje bi bilo, da bi nam zvezali roke in noge in nas vrgli na goreče oglje, kakor da bi kaj storili zato, da bi bili ljudem všeč (XI,43).

22. Če hočemo biti boljši in krepostnejši kot drugi, je dobro, a hoteti veljati za boljše in krepostnejše, je napuh (X,86).

23. Napuh je toliko nevarnejši, ker se mu skoraj nikoli ne prepustimo drugače kakor pod videzom dobrega (IX,58).

24. V svoji sodbi moramo biti vedno zadržani (IX,14).

25. Če hočemo satana premagati z napuhom in domišljavostjo, ga ne bomo nikoli obvladali, ker ima več napuha in domišljavosti kot mi. Ako pa gremo proti njemu s ponižnostjo, ga bomo premagali, kajti te čednosti nima prav nič (I,368).

26. Ako bi imel vse kreposti - brez ponižnosti nimam nič drugega kot greh (XII,203).

27. Kdor bi se rad dvignil čez druge, bo kmalu doživel tole: naš Gospod ga bo zaradi tega naredil tako žalostnega, da se mu bo zastudil ves svet (I,368).

28. Tu sodimo sami sebe: Vsak naj odkrito preišče svojo revščino: slabosti svoje narave, neurejenost strasti, nagnjenje k hudemu, nezvestobo in nehvaležnost do Boga, slabo vedenje do bližnjega … pa bo našel v sebi več zlobe in razlogov za poniževanje kot pri vseh drugih ljudeh. Potem pa naj iskreno prizna: Jaz sem največji grešnik in najneznosnejši človek (XII,207).

29. Ničesar ni, kar nam naj bi šlo bolj do srca kot božja čast in božja volja; nič ni nežnejšega kot misel na njegovo dobroto in njegovo voljo; nič ni močnejšega kot besed: Za Boga, ki me, ljubi, se hočem poniževati in biti zadovoljen, da me prezirajo (XII,203).

30. O, ko bi nam bilo mogoče nadeti si ponižnost za svoje razpoznavno znamenje, tako da bi nas med kristjani veliko bolj razlikovali po tej kreposti kakor po našem imenu! Če nas vprašajo: Kdo je tam? naj bo naše geslo: Ponižnost! (XII,203).




Print Friendly and PDF