Preskoči na vsebino


Qui patitur, intellegit – Kdor trpi, razume

1. Prav tedaj, ko v tvojem življenju prevladuje trpljenje, bo Bog po tebi samem izvršil dela, ki jih ne zmorejo vsi ljudje skupaj - brez Boga (IV,1297).

2. Bog rad pošlje trpljenje prav tistemu, ki stoji v ljubezni do Boga neomajno trdno (XI,168).

3. Ako bi bili brez bridkosti, bi se morali bati, da Bogu nismo všeč in da nismo vredni za njegovo ljubezen kaj trpeti (XII,189).

4. Naš Gospod pribija na svoj križ, da vodi k poveličanju v svoji slavi. In pošilja smrt, da vodi v večno življenje (I,125).

5. Potrpežljivo trpeti in molčati je najboljše sredstvo, da si pridobimo kreposti in proslavljamo Boga (V,1761).

6. Karkoli delamo ali trpimo, ni nič vredno, če ne storimo tega iz ljubezni do Boga (XI,176).

7. Ničesar ne moremo prikriti očem tistega, ki vse vidi.

8. Duša, ki jo vodi božji Duh, postane sposobna za velika dela.

9. Naše načelo naj bo: Nič bolj ne bodimo presenečeni nad trenutnimi težavami kot nad vetričem, ki pihlja mimo! Malo potrpežljivosti - in glej, že izginejo (III,1075).

10. Naše življenje je neprestan boj. Miru je oropan tisti, ki meni, da ga ima, in kdor mir išče, se vedno bolj oddaljuje od njega (V,1721).

11. Iskrena pripravljenost na mučeništvo je Bogu prav tako dragocena kakor resnično žrtvovanje v mučeništvu (XI,167).

12. Obrekovanja in preganjanja so milosti, ki z njimi Bog oblagodari vse, ki mu zvesto služijo (XII,208).

13. Če ne moremo prenesti niti ostre besede in hudega pogleda, kako bomo mogli z vedrim obrazom in celo z veseljem sprejeti nase obrekovanja, sramotenja in poniževanja (XII,208).

14. Naša pot k Bogu pelje skozi obrekovanje. Bog nam skaže usmiljenje, če pusti, da nas zadene sramotenje in javno preziranje (V,1804).

15. Ko nas zadenejo težave, si mislimo, da gre za čast večnega Očeta, za oživljenje Besede, za trpljenje Sina (XI,171).

16. Naj nam zadostuje, da nas Gospod vidi in ve, da trpimo iz ljubezni do njega (X,81).

17. Bolezen je preizkusni kamen vere. Tu svetlo zablesti upanje. Ljubezen do Boga in vse kreposti najdejo tu široko možnost, da se pokaže, če so pristne (XI,53).

18. Mnogo bolj kot zdravje nam bolezen da videti, kdo smo (II,790).

19. Na bolezen moramo pristati kot na popolnoma od Boga hoteno stanje (I,95).

20. V bolezni se učimo spoznati, kaj človek nosi v sebi in kdo v resnici je. Tu je merilo, kjer moremo s svinčnico izmeriti globino in najgotoveje izvedeti, kje je moč človeka - ali je ima veliko, malo ali prav nič (IX,55).

21. Svojo skrivnost ohranim zase, namreč svoje trpljenje in svoje majhne nevšečnosti (II,418).

22. Če smo nekaj časa trpeli po Gospodovi volji in zedinjeni z njim, bomo v treh letih storili več dobrega kot sicer v tridesetih letih (II,418).

23. Bog položi v stvari, ki so same po sebi težke in neprijetne, neko nerazložljivo veselje, če jih sprejmemo iz ljubezni do njega (X,79).

24. Ne moremo na nadnaraven in krščanski način ljubiti, če se ne odpovemo sami sebi (IX,18).

25. Odločiti se moramo, da na tem svetu odmrjemo sami sebi ali da trpimo na drugem svetu, da zadostimo božji pravičnosti za svoje grehe (X,65).

26. Odmirati moramo sami sebi v vsem, kar nas razveseljuje (X,4672).

27. Kdor omalovažuje zunanje zatajevanje in misli: »Notranje je popolnejše« - s tem kaže, da sploh ni umrtven, ne notranje in ne zunanje (XI,55).

28. Zatajevanje, ki ga opravljamo iz ljubezni do Boga, nosi v sebi več veselja kakor težav (XI,89).

29. Če smo sami na sebi doživeli slabosti in preizkušnje, imamo bolj tanek čut zanje pri drugih (XI,13).

30. Če si polagoma, danes v tej in jutri v drugi stvari nalagamo odpoved, bomo svoja slaba nagnjenja vendar enkrat nadomestili s prav nasprotnimi dobrimi navadami (IX,39).

31. Bodimo prepričani, da v duhovnem življenju napredujemo toliko, kolikor napredujemo v kreposti zatajevanja (XI,70).

 




Print Friendly and PDF