- Domov
- novice »
- Predstavitev »
- STATUTI IN DELOVANJE »
-
Pisma predstojnikov
- Sklepni dokument 1. občnega zbora AMM (G. Gay, cm)
- Prva okrožnica
- Leto sodelovanja - 1. pismo (G. Gay, cm)
- Leto sodelovanja - 2. pismo (G. Gay, cm)
- Vabilo ob začetku LETA SODELOVANJA v Sloveniji
- Praznik sv. Vincencija 2015
- Nagovor K. Piebra CM
- 1617–2017: 400 let vincencijanske karizme služenja ubogim (RV)
- Pismo ob sklepu 400-letnice vincencijanske karizme
- Zavezništvo Famvin z brezdomci
- Vodstvo
-
Pisma predstojnikov
- Molitve in premišljevanja »
- Pričevanja
1. Znamenje pravih božjih otrok je, da so vedno pripravljeni izpolniti namene ljubeznivega Očeta (IV,1354).
2. Kar damo iz ljubezni, damo Bogu samemu. Mar ni neizmerna in edinstveno velika sreča, da smemo dati njemu, kar je njegovega in kar smo prejeli po njegovi dobroti?
3. Rajši umreti, kot reči: Nisem pripravljen za Boga (IX,135).
4. Ni zadosti, da storimo, kar Bog od nas zahteva, če tega ne storimo iz ljubezni do Boga (XI,175).
5. To zahteva Bog od nas: živa volja nas mora prešinjati, da le ljubezen do njega določa vse naše delo (IX,41).
6. Moj Bog, ne prosim te, da narediš iz mene angela ali morda apostola. Želim si le to, da se bom znal vedno prilagoditi in da bom vedno pripravljen (XII,205).
7. Mnogi žive v miru, ker njih srce ne pozna razdeljenosti in so dali Bogu vse; drugi pa žive v nemiru, ker sicer hočejo ljubiti Boga, a ne morejo, da ne bi ljubili razen njega še drugih stvari (VIII,2968).
8. Kakšna sreča je, če lahko za ubogega človeka storimo nekaj, kar je Bogu všeč (IX,11).
9. Bog pač zahteva, da ga ljubimo iz vsega srca, iz vse duše in vse moči; ne zahteva pa, da morata srce in duša to ljubezen vedno čutiti (IX,41).
10. Bog od nas zahteva trdno voljo in resnično pripravljenost porabiti vsako ugodno priložnost, da se zanj zavzamemo (XI,167).
11. Če hočeš delo opravljati tako, kot zahteva Bog, ga opravljaj iz ljubezni (IX,24).
12. Bodi prepričan: dokler izpolnjuješ svoje dolžnosti, ljubiš Boga, četudi bi te ljubezni nič ne »čutil« (IX,41).
13. Bog nas dvigne in nas pusti omahniti. Tolaži nas in nas obišče z bridkostjo, kakor nas pač vidi pripravljene, da iz enega ali drugega črpamo korist (III,1075).
14. Ljubezen lahko celo vsiljeno stisko spremeni v prostovoljno prenašanje in krepost (III,1089).
15. Nimamo večjega sovražnika kot same sebe (IX,177).
16. Bojevati se je treba zoper petero sovražnikov:
zoper meseno modrost -- s preprostostjo,
zoper željo, da bi bili nad drugimi - s ponižnostjo,
zoper željo, da bi prodrli s svojo voljo - z odjenljivostjo,
zoper teženje po samoljubnem veselju - z zatajevanjem,
zoper brezčutnost v službi Boga in bližnjega - z gorečnostjo (XII,212).
17. Koliko izgubimo s svojo lahkomiselnostjo in kako zmanjšamo vrednost svojih dobrih del, ker jih ne darujemo Gospodu! (IX,33).
18. Če smo končno odložili svojo voljo, smo zagotovo zmožni vršiti božjo voljo, ki v njej angeli in ljudje najdejo svojo srečo (IV,1472).
19. Dobro je slabo, če je tam, kjer ga Bog noče imeti (VIII,3008).
20. Malo jih je, ki ne bi imeli svojega nadvse ljubljenega Izaka. A moramo se od njega odtrgati; naše srce se mora osvoboditi vsake druge ljubezni razen božje; in vsake druge volje - razen volje biti pokoren (XII,205).
21. Bog ne zahteva našega znanja in ne naših del, če nima našega srca.
22. Od človeka, ki nima veselja pogovarjati se z Bogom, ni mogoče pričakovati nič velikega.
23. Molitev je kot zrcalo, ki v njem duša odkrije vse svoje madeže in grdobije (IX,37).
24. Eden najbolj bistvenih delov, če ne celo najvažnejši del molitve je: da naredimo dobre sklepe (IX,70).
25. Ne smemo iti lahkomiselno mimo sklepov v molitvi, marveč jih moramo vedno znova obnavljati in jih močno zakoreniniti v srce. Zato je dobro, da si jasno predočimo težave, ki se morda pojavijo, pa tudi pripomočke, ki se nam nudijo (IX,168).
26. Prekipevanja ne gre hvaliti nikjer, zlasti ne pri molitvi (IX,168).
27. Vsa naša dejanja imajo tako vrednost, kakršno jim da jutranje premišljevanje (III,1176).
28. Dajte mi moža molitve - sposoben je narediti vse (XI,67).