1. Znamenje pravih božjih otrok je, da so vedno pripravljeni izpolniti namene ljubeznivega Očeta (IV,1354).

2. Kar damo iz ljubezni, damo Bogu samemu. Mar ni neizmerna in edinstveno velika sreča, da smemo dati njemu, kar je njegovega in kar smo prejeli po nje­govi dobroti?

3. Rajši umreti, kot reči: Nisem pri­pravljen za Boga (IX,135).

4. Ni zadosti, da storimo, kar Bog od nas zahteva, če tega ne storimo iz ljubezni do Boga (XI,175).

5. To zahteva Bog od nas: živa volja nas mora prešinjati, da le ljubezen do njega določa vse naše delo (IX,41).

6. Moj Bog, ne prosim te, da narediš iz mene angela ali morda apostola. Želim si le to, da se bom znal vedno pri­lagoditi in da bom vedno pripravljen (XII,205).

7. Mnogi žive v miru, ker njih srce ne pozna razdeljenosti in so dali Bogu vse; drugi pa žive v nemiru, ker sicer hočejo ljubiti Boga, a ne morejo, da ne bi ljubili razen njega še drugih stva­ri (VIII,2968).

8. Kakšna sreča je, če lahko za ubo­gega človeka storimo nekaj, kar je Bogu všeč (IX,11).

9. Bog pač zahteva, da ga ljubimo iz vsega srca, iz vse duše in vse moči; ne zahteva pa, da morata srce in duša to ljubezen vedno čutiti (IX,41).

10. Bog od nas zahteva trdno voljo in resnično pripravljenost porabiti vsako ugodno priložnost, da se zanj zavzamemo (XI,167).

11. Če hočeš delo opravljati tako, kot zahteva Bog, ga opravljaj iz lju­bezni (IX,24).

12. Bodi prepričan: dokler izpolnju­ješ svoje dolžnosti, ljubiš Boga, četudi bi te ljubezni nič ne »čutil« (IX,41).

13. Bog nas dvigne in nas pusti omah­niti. Tolaži nas in nas obišče z bridkostjo, kakor nas pač vidi pripravljene, da iz enega ali drugega črpamo korist (III,1075).

14. Ljubezen lahko celo vsiljeno stisko spremeni v prostovoljno prena­šanje in krepost (III,1089).

15. Nimamo večjega sovražnika kot same sebe (IX,177).

16. Bojevati se je treba zoper pe­tero sovražnikov:

zoper meseno modrost -- s preprostostjo,

zoper željo, da bi bili nad drugimi ­- s ponižnostjo,

zoper željo, da bi prodrli s svojo vo­ljo - z odjenljivostjo,

zoper teženje po samoljubnem veselju - ­z zatajevanjem,

zoper brezčutnost v službi Boga in bliž­njega - z gorečnostjo (XII,212).

17. Koliko izgubimo s svojo lahkomi­selnostjo in kako zmanjšamo vrednost svojih dobrih del, ker jih ne darujemo Gospodu! (IX,33).

18. Če smo končno odložili svojo vo­ljo, smo zagotovo zmožni vršiti božjo voljo, ki v njej angeli in ljudje naj­dejo svojo srečo (IV,1472).

19. Dobro je slabo, če je tam, kjer ga Bog noče imeti (VIII,3008).

20. Malo jih je, ki ne bi imeli svojega nadvse ljubljenega Izaka. A moramo se od njega odtrgati; naše srce se mora osvoboditi vsake druge ljubezni razen božje; in vsake druge volje - razen vo­lje biti pokoren (XII,205).

21. Bog ne zahteva našega znanja in ne naših del, če nima našega srca.

22. Od človeka, ki nima veselja pogovarjati se z Bogom, ni mogoče pričakovati nič velikega.

23. Molitev je kot zrcalo, ki v njem duša odkrije vse svoje madeže in grdo­bije (IX,37).

24. Eden najbolj bistvenih delov, če ne celo najvažnejši del molitve je: da naredimo dobre sklepe (IX,70).

25. Ne smemo iti lahkomiselno mimo sklepov v molitvi, marveč jih moramo vedno znova obnavljati in jih močno za­koreniniti v srce. Zato je dobro, da si jasno predočimo težave, ki se morda po­javijo, pa tudi pripomočke, ki se nam nudijo (IX,168).

26. Prekipevanja ne gre hvaliti nik­jer, zlasti ne pri molitvi (IX,168).

27. Vsa naša dejanja imajo tako vrednost, kakršno jim da jutranje pre­mišljevanje (III,1176).

28. Dajte mi moža molitve - sposo­ben je narediti vse (XI,67).