Preskoči na vsebino


In nomine Domini – V božjem imenu

1. Išči pri svojem delu le Boga, po­tem pa ne dvomi: Bog bo naredil, da bo prav (Coste VI,2397).

2. Pripadamo Bogu in njegovi Previd­nosti; bodimo pripravljeni izpolniti njegova navodila, kakor hitro jih spo­znamo (IV,1212).

3. Bog je v svoji modrosti zares lepo uredil stvari tega sveta: dnevu sle­di noč, za veseljem pride žalost, za priznanjem nasprotovanje - da se naš duh oklepa samo Boga, ki je nad vsemi temi menjavami (VI,2091).

4. Ali ne vidiš, da Previdnost tako skrbi zate, kakor bi imela pred očmi samo tebe - in to na prav poseben način (I,245).

5. Božje stvari se gode same od se­be. Prava modrost je v tem, da gremo za Previdnostjo korak za korakom (II,720).

6. Da lahko vstopimo pri Bogu, mora­mo izstopiti iz sebe (XII,181).

7. Kar se zgodi, ne da bi sami kaj sodelovali in želeli, najbolje razode­va božjo voljo (V,1947).

8. Otroci našega Gospoda hodijo z otroškim zaupanjem po njegovih potih. Svoje zaupanje stavijo vanj. Ako padejo, jih zopet dvigne, in če so se spo­taknili in se - namesto da bi obstali in nad kamnom kleli - ponižajo, jim da, da z velikimi koraki napredujejo v nje­govi ljubezni (III,1054).

9. Poglej najprej na svojo lastno revščino, potem se pa ozri na božje usmiljenje in pomudi se bolj pri božji popolnosti kakor pri svoji nevredno­sti (V,1759).

10. Kakšna sreča hoteti le to, kar Bog hoče, ničesar ne storiti, razen to, za kar nam Previdnost daje priložnost, in ničesar ne imeti, razen kar nam je po svoji Previdnosti dal Bog (III,946).

11. Če se oziramo na ljudi, na nadarjenost in srečo, nas bo Bog zapustil (IX,23).

12. Prepustimo se božji Previdnosti, ki nam zna dati prav tisto, kar potrebujemo (I,245).

13. Opreznost je dobra, če ostane podrejena božji Previdnosti; pretirana pa je, če se hoče z neumerjeno boječ­nostjo izogniti nečemu neprijetnemu (IV,1478).

14. Bežati iz življenjskega položaja, ki nas je vanj Bog postavil, se pravi bežati pred svojo srečo (XI,55).

15. Hudič pač lahko laja in dela hrup, ne more pa nas ugrizniti in nam škodova­ti, če sami nočemo (XII,212).

16. Bog nam zanesljivo pomaga, ko pride čas za to in če smo s svoje stra­ni storili vse, kar smo mogli (VII,1487).

17. Redko dosežemo kaj dobrega brez napora (IV,1487).

18. Da le Bogu služimo in da je le Bog poveličan, potem nam naj ne bo mar, kaj govore in počenjajo ljudje.

19. Držimo z Bogom - in Bog bo držal z nami ... Z njim imamo vse (III,1117).

20. Kaj bi bilo z nami, če bi nam ti odtegnil Duha svojega usmiljenja (XI,152).

21. Nikdar Bog človeka ne pokliče na kako mesto, ki mu zanj ni ali ne bo dal zmožnosti (XII,183).

22. Kakšna sreča je vztrajati na ti­stem mestu, na katerega nas je postavil Bog! Kakšna nesreča je, usidrati se tam, kamor nas Bog ni poklical (V,857).

23. Kdor je stavil svoje upanje na Boga, naj za gotovo ve, tudi če je ves svet proti njemu, se mu bo zgodilo samo to, kar je Bogu všeč (IV,1506).

24. Samo Bogu smo dolžni slavo. Storimo kaj le zato, da mu jo damo; prezrimo pa lastni ugled in lastno korist (IV,1561).

25. Bog ukazuje le to, da vržemo mre­že, ne pa, da ulovimo ribe; zakaj le on jih pošilja v mrežo (VII,2710).

26. Tudi če nismo zadovoljni, se ven­dar vse najbolje izteče, če se znamo poniževati in podvojimo svoje zaupanje v Boga (III,962).

27. Bog uporablja vsakega človeka po svoji volji, tako zlobnega kakor dobrega - prav do čudežev (XI,151).

28. Resnično načelo, ki nikoli ne vara, je, da Bog prej ali slej opraviči tiste, ki se sami ne skušajo opravičiti (IX,34).

29. Ker se Bog zadovolji z našo dobro voljo in našim poštenim prizadevanjem, se moramo tudi mi zadovoljiti s končni­mi uspehi, ki nam jih da. Tedaj naše delo ne bo nikoli brez uspeha (III,962).

30. Tisti, ki imajo veliko ljubezen do Boga, se s tem ne ponašajo; nasprot­no, boje se, da nimajo ljubezni (VI,2181).

31. Če se hoče Bog kaki duši pode­liti, stori to brez vzbujanja pozorno­sti, na plemenit način: obzirno, milo, ljubeznivo (IX,129).




Print Friendly and PDF