»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Jezusovo življenje si lahko predstavljamo kot pahljačo, sestavljeno iz mnogih izsekov. Vsakega izmed njih poimenujemo po nekem dogodku ali dejavnosti iz Jezusovega življenja: npr. skrito življenje v Nazaretu, post v puščavi, molitev v samoti, vzgoja apostolov, ozdravljanje bolnikov, poučevanje množic … Redovni ustanovitelji so v sebi prepoznali željo oz. klic, da bi posnemali Jezusa v konkretnem izseku. Tako so nastale redovne ustanove, ki se vse navdihujejo pri Jezusu in skušajo to, kar je on živel, živeti  v sedanjih razmerah in okoliščinah.

Sv. Vincencij Pavelski se ni nehal čuditi, kako da je Bog postal človek. Bil je očaran nad Božjo nežnostjo, ponižnostjo in iznajdljivostjo. To spoznanje ga je usmerjalo k ljudem, zlasti k ubogim, ki so Jezusovi posebni prijatelji. V času velike revščine v Franciji so se mu pridružili mnogi somišljeniki. Njegova učenka je bila tudi s. Leopoldina Brandis, usmiljenka in predstojnica v Gradcu; živela je skoraj 200 let po njegovem času.

Naši Družbi Marijinih sester je ob nastanku leta 1878 v Ljubljani dala kot vodilo Marijine besede: »Glej, dekla sem Gospodova« (Lk 1,38). Navdihujemo se tudi ob Marijinem obisku Elizabete. Takoj se postavi vprašanje: Kje pa je Jezus? Kam na pahljačo njegovega življenja se lahko postavimo? Kako posnemati Jezusa, ki je še skrit očem sveta? Marija je Elizabeto le pozdravila, pa sta ona in Janez Krstnik zaznala Gospodovo prisotnost. To je velik izziv za naše življenje. Živeti tako, da bi bile osebno in  dejavno povezane z Gospodom, da bi bil kot gonilna sila vsega našega zunanjega delovanja. Naše konkretno služenje ljudem je od začetka Družbe usmerjeno v pomoč bolnim, ubogim in osamljenim, pa tudi družinam in otrokom.

Mati Brandis nam je poleg Marijinega zgleda izročila tudi čudodelno svetinjo. Nosimo jo kot znak Božje naklonjenosti do človeka. Marija nam je po svetinji posredovala sporočilo o zgodovini odrešenja. Pri prvem prikazanju Katarini Labouré je sedela  na stolu, Katarina pa je klečala pred njo in se naslanjala na njena kolena. Marija je mati, ki ima čas za otroke, sprejema in posluša jih vedno, ko pridejo k njej. Njihove prošnje prinaša svojemu Sinu.

Sporočilo Marijine svetinje nas nagovarja, zato ga želimo razširjati v okolici, kjer živimo. Svetinja je preprost in vsem dostopen znak, ki govori o Božji ljubezni do človeka.

Marija ni delala čudežev le nekoč, ampak nas uslišuje tudi danes. Ljudje govorijo o uslišanjih na več področjih, zlasti: osamljeni začutijo, da so nekomu potrebni, telesna ozdravljenja, spreobrnjenja, varstvo in pomoč v posebnih stiskah kot npr.:

Mož in žena sta bila samo civilno poročena. Mož se je odpravljal v Rusijo na službeno potovanje. Njun zakon ni bil najbolj trden, zato se je žena bala, da ji ne bo zvest. Znanka ji je svetovala, naj mu na suknjič prišije svetinjo. O tem ne bo niti vedel, Marija pa ga bo varovala. Storila je po njenem nasvetu in za moža ves čas odsotnosti zvesto molila. Ko se je vrnil, pa ji je predlagal: »Kaj če bi se midva poročila tudi v cerkvi? Civilna poroka ni dovolj.« Marija jo je uslišala bolj, kot je pričakovala.

Besede z začetka tega sestavka se uresničujejo tudi po milostih. Na to nas spominjata podoba na svetinji in Marijina obljuba.

Marijine sestre

Mekinčeva 10

1127 Ljubljana

Tel. 01/422 46 50