Preskoči na vsebino


Skrivnost sestre Katarine

Sredi Pariza se ljudje vrstijo v molitvi v kapeli čudodelne svetinje, ulica Rue du Bac, že 190 let ... od one čudovite noči leta 1830, ko se je Devica Marija prikazala mladi novinki in ji nekaj mesecev pozneje zaupala širjenje svetinje, na kateri je dala vtisniti simbolična znamenja. Ta novinka hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega, ki jih Slovenci imenujemo usmiljene sestre ali kratko usmiljenke, je sveta Katarina Labouré.

Pod burgundskim soncem

Katarina Labouré je otrok Burgundije, ki jo lahko imenujemo deželo molitve, posejano s slavnimi opatijami, domovino svetnikov in redovnikov.

Katarina ni ustanoviteljica kakšne redovne družbe, temveč preprosto kmečko dekle. Bila je rojena kmetica in je ostala kot čista zemlja brez plevela, kot odprta gruda, pripravljena sprejeti vase zrnje.

Mala vas

Koničast zvonik, ki se komaj dviga nad drevesi, in nekaj hiš okoli njega: to je Fain-les-Moutiers s travniki in njivami.

Nekaj korakov od majhne cerkve je v debelem zidu temen obok, ki vodi na dvorišče z več poslopji. To je Labouréjevo posestvo.

Na desni stoji golobnjak, mogočen kot kak srednjeveški stolp, na levi pa so stanovanjska poslopja: prostrana kuhinja s sirarno in dvema dimnikoma, potem v vrsti nekaj preprostih kmečkih poslopij. Tu je prišla na svet Katarina 2. maja 1806.

Pristna krščanska družina

Njeni starši so bili kmečkega rodu, pošteni in uravnovešeni. Oče, gospodar Peter Labouré, je v kraju užival splošno spoštovanje. Leta 1793 se je poročil z Ludoviko Gontard, mlado učiteljico iz okolice. Bilo je med francosko revolucijo.

Ob Katarininem rojstvu je bilo v družini že osem otrok: hčerka Marija Ludovika in sedem dečkov; pozneje sta prišla še Tonina in Avgust.

V tej družini, kjer sta domovali vzajemnost in ljubezen, je Bog imel prvo mesto. Vsak večer so se vsi zbrali k molitvi in otroci so se naučili moliti, še preden so znali brati. Katarinina izobrazba pa je bila postransko vprašanje, kajti šola je bila daleč, obisk pouka neobvezen in mati je imela toliko dela! Zaradi trdega dela in pogostih porodov je materino zdravje opešalo; umrla je stara komaj 42 let. Oropana materine nežnosti se je Katarina kot devetletni otrok izročila Marijini ljubezni.

»Medve bova oskrbovali hišo«

Katarina in njena mlajša sestra Tonina sta dve leti bivali pri eni svojih tet, nato sta se vrnili domov na očetovo posestvo. Katarina bo imela kmalu dvanajst let, je velika, poštena in se razume na vsa gospodinjska dela.

Medtem ko sta bili zdoma, je njena najstarejša sestra Marija Ludovika spoznala hčere krščanske ljubezni v Langresu in odkrila svoj poklic. Treba je bilo oditi, pustiti očeta, brate in sestre. Odločna in praktična Katarina je rešila položaj: »Tonina in jaz lahko dobro vodiva gospodinjstvo,« je pomirila očeta.

Peter Labouré je končno popustil, Marija Ludovika je lahko svobodno nastopila svojo pot, Katarina pa prevzela skrb za gospodinjstvo.

Ni bila malenkost skrbeti za tako obširno posestvo – in vendar so vsako jutro ob zori videvali mlado Katarino, kako hiti v oddaljeno cerkev sv. Janeza v Moutiers k jutranji maši. Leta 1818 je tu prejela prvo sv. obhajilo.

Zvesta pravilu tihote, ki je značilna za vse njeno življenje, ni rekla niti besedice o tem srečanju z evharističnim Gospodom. Znana nam je samo Toninina izjava: »Ni bila več na zemlji ... bila je vsa skrivnostna.«

Klic

Kljub delu se je mlada Katarina ostro pokorila. Postila se je ob petkih in sobotah, celo ob času trdega dela. Mlajša sestra Tonina je bila vznemirjena zaradi njenega zdravja in ji je zapretila, da bo povedala očetu. »Dobro, pa mu pojdi povedat,« ji je kratko odgovorila Katarina. Oče pa se je zadovoljil le z nekaj pripombami.

Ker se Katarina ni več bala opominov, je rada obiskovala cerkvico v Fainu, kakor hitro ji je delo dopuščalo. Tu je molila klečé na kamnitem tlaku, tudi ko je zmrzovalo.

Vsi v vasi so spoštovali to pogumno dekle. Nudilo se ji je več prilik za možitev, kajti bila je resna in poštena. Kljub očetovemu upanju pa je vsakokrat odgovorila z odločnim: »Ne!«

Ko ji je bilo blizu devetnajst let, so ji nenavadne sanje potrdile usmeritev njenega življenja: zdelo se ji je, da moli v cerkvi v Fainu. Pri oltarju starejši duhovnik daruje sv. mašo; po obredu se obrne in ji da znamenje, naj se približa. Katarina prestrašena zbeži ... toda sanje se nadaljujejo. Zagleda se ob zglavju nekega bolnika in stari duhovnik je tudi tam. »Moja hči,« ji reče, »prav je, da skrbiš za bolnike. Zdaj sicer bežiš pred menoj, toda nekega dne se boš imela za srečno, da boš smela priti k meni. Bog ima posebne namene s teboj. Ne pozabi tega!«

Božji klic ni ostal brez odmeva. Pot žrtvovanja je bila pred njo začrtana: popolno darovanje same sebe tistim, ki trpijo.

Leta 1828 je Katarina dopolnila dvaindvajset, Tonina pa dvajset let; lahko jo bo nadomestila na posestvu. Prišla je ura, ko je bilo z očetom treba spregovoriti o poklicu.

V bližini so usmiljene sestre oskrbovale zavetišče. Katarino je vleklo k njim. Toda očetov odgovor je bil odločen: »Ne boš šla!« Katarina se je morala podvreči njegovi volji.

Peter Labouré jo je hotel za vsako ceno pridobiti za svoje načrte. Kaj storiti? Morda bi jo bivanje v Parizu pri njegovem sinu Karlu, ki ima tam restavracijo za delavce, odvrnilo od misli na redovni poklic?

Nekaj dni pozneje Katarina, sicer s težkim srcem, vendar pokorna svojemu očetu, odpotuje v Pariz. Nikdar več ne bo videla koničastega zvonika v Fain-les-Moutiers ...

Velik ovinek

Katarinino dušo je v šumni restavraciji zajelo veliko trpljenje; preskušnja je trajala eno leto. Njena svakinja, žena najstarejšega brata Huberta, je v Châtillon-sur-Seine vodila priznan vzgojni zavod za burgundsko gospodo. Karel je bil ganjen ob trpljenju svoje sestre; rad ji je pomagal, da je smela zapustiti Pariz in oditi v Châtillon. Kljub toplemu sprejemu se Katarina v novi okolici ni dobro počutila; trpela je zaradi svoje preprostosti. Ko je zvedela, da je v mestu hiša sester usmiljenk, se je odločila iti tja. Bolj in bolj se je v njej utrjevala želja, da bi se posvetila Bogu v redovnem življenju; to je hotela odkriti predstojnici. Ko je stopila v govorilnico, ji je pozornost vzbudila podoba starega duhovnika. Takoj je prepoznala ljubeznivi pogled, ki se je ustavil na njej: »Saj to je vendar tisti duhovnik, ki sem ga videla v sanjah v cerkvici v Fainu. Seveda, on je. Toda kdo je pravzaprav ta duhovnik?«

»Naš ustanovitelj sv. Vincencij Pavelski,« ji je pojasnila mlada sestra, ki jo je spremljala.

»Ali mi ni rekel: Prišla boš k meni,« je razmišljala Katarina. In sedaj je prišla. Postala bo usmiljenka – hči krščanske ljubezni.

Z očetom so bili še vedno napeti odnosi. Živel je v upanju, da se bo hčerka vrnila. Priti je morala žena njegovega sina Huberta, da bi ga pregovorila. Po dolgem obotavljanju je vendarle privolil. Tako je v začetku leta 1830 Katarina končno mogla začeti postulat v sestrski hiši v Châtillonu.

»Tukaj sem, Gospod...«

Tri mesece pozneje, 21. aprila 1830, je stopila skozi velika vrata materne hiše »hčera krščanske ljubezni« v ulici du Bac 140 v Parizu. Še vedno je oblečena v burgundsko nošo: široko krilo in svilen predpasnik, velik šal z resami, mala bela avba, ki se tesno prilega lasem. Katarina je naredila dokončni korak ... »Tukaj sem, Gospod.«

Novinka kot vse druge

Od tedaj je nosila dolgo črno obleko ... Štiri dni po njenem prihodu je zasijal lep praznik pariškemu ljudstvu, ki se je v množicah zgrinjalo v baziliko Notre-Dame, da počasti Vincencija Pavelskega. Posmrtni ostanki vélikega svetnika ljubezni so bili v tej cerkvi izpostavljeni v srebrni skrinji od 6. aprila 1830 dalje. Sin »ubogega svinjarja« – kakor se je izrazil kardinal Mazarin – bi prav gotovo raje ostal skrit, toda ljudje so ga hoteli počastiti, kot je zaslužil zaradi svojih zaslug in kreposti.

Veličastni sprevod se je s trga pred baziliko pomikal proti kapeli lazaristov v ulici de Sèvres, kamor naj bi položili Vincencijeve posmrtne ostanke. Skrinjo je izmenoma nosilo trideset duhovnikov, za katerimi so v procesiji stopali civilni in redovni predstojniki, oddelki vojakov, člani številnih kongregacij in okrog 800 usmiljenih sester. Med njimi je bila tudi naša mlada novinka.

»Bila sem srečna in zdelo se mi je, da nisem več na zemlji,« je pozneje zapisala.

Po prenosu relikvij se je praznovanje nadaljevalo z devetdnevnico v kapeli Misijonske družbe, kjer je bila skrinja izpostavljena. Sestre so vsak dan prihajale molit pred relikvije.

»Tako težko sem zapustila hišo Svetega Lazarja ... Toda ko sem se vrnila, sem vsakokrat zopet našla sv. Vincencija ali vsaj njegovo srce, ki se mi je prikazalo nad malo skrinjo v sestrski kapeli materne hiše. Tri dni zaporedoma sem ga videla v različnih barvah: v beli, kar je pomenilo mir, tihoto, nedolžnost in edinost; zatem v ognjeno-rdeči, kar naj bi pomenilo ljubezen, ki se mora vneti v srcih; tretjič sem ga videla temnordečega, kar me je užalostilo, ker sem zaslutila, da to pomeni spremembo v vladi ...«

Bilo je trikrat različne barve: svetlo rdeče kot meso, kar je po njenem notranjem navdihu pomenilo mir, zatišje, nedolžnost in edinost; ognjeno rdeče, kar ji je pomenilo, da se bo vsa Družba obnovila in razširila do konca sveta; in temno rdeče, kar jo je navdajalo z žalostjo in ji vsiljevalo misel na spremembo državnega vodstva.

Tri mesece pozneje je bil kralj Karel X. odstavljen. Francijo so zajele grozote revolucije.

Sestra Katarina je o teh nenavadnih videnjih poročala svojemu spovedniku. Gospod Aladel, mlad lazarist, je nezaupno poslušal njene izpovedi. Naročil ji je, naj ne misli na to, temveč naj mirno in ponižno nadaljuje svoj noviciat.

Zdelo se je, da je sestra Katarina v vsem podobna drugim sestram – vendar je pozneje zapisala: »Prejela sem veliko milost, da sem videla našega Gospoda v svetem zakramentu. Videvala sem ga ves čas svojega semenišča, razen v dnevih, ko sem dvomila.«

Ker je bila skrita, je bila samo sestra med sestrami.

»Ponižna kmečka dekleta niso častihlepna,« je nekoč dejal sv. Vincencij; »zadovoljna so s tem, kar jim Bog da; ne želijo si ne bogastva ne večje veljave pred drugimi.« Dostavil je: »Glavna krepost dobrih kmečkih deklet, ki jo morajo hčere krščanske ljubezni posnemati, je sveta pokorščina.«

Sestre Katarine je bila sama ponižnost, čistost, zatajevanje in pokorščina!

Prvo prikazanje v noči od 18. na 19. julij 1830

Mesec in pol pozneje je sestra Katarina svojemu spovedniku povedala o poteku dogodkov (gl. str. 27). »Sveta Devica me je poučila, kako naj se vedem do duhovnega voditelja in mi zaupala več stvari, ki jih sedaj še ne smem povedati.«

Te stvari so prišle v javnost pozneje. Bistveno pa je leta 1876, nekaj mesecev pred smrtjo, sama zapisala takole:

»Moj otrok, dobri Bog ti hoče naložiti posebno poslanstvo. Veliko boš zato trpela, toda podpirala te bo zavest, da delaš za Božjo slavo ... Nasprotovali ti bodo, toda ne boj se, prejela boš milost ... Videla boš nekatere stvari. Poročaj o tem spovedniku; v molitvi boš prejemala navdihe ...

Časi so hudi. Nesreče se bodo zgrnile nad Francijo, prestol bo zrušen, ves svet bodo pretresale vsakovrstne nesreče ... toda ...

Prihajajte k vznožju tega oltarja. Tu se bodo razlivale obilne milosti na vse, ki bodo zanje prosili zaupno in goreče ...«

»Ne vem, koliko časa sem bila ob njej,« je dostavila sestra Katarina, »sveta Devica je izginila kot luč, ki ugaša.«

Prikazanje 27. novembra 1830

»Bog te je izvolil za posebno poslanstvo,« je sveta Devica zaupala Katarini 27. novembra 1830.

(Poročilo o poteku prikazanja glej pod zavihkom prikazanja-drugo prikazanje)

Širjenje svetinje

Gospod Aladel je bil po teh novih pripovedih še vedno v dvomu, čeprav je zaupal v pristnost in poštenost mlade novinke. Katarina mu je ponovno zatrjevala: »Sveta Devica ni zadovoljna!«

Mladi lazarist, vznemirjen zaradi vztrajnosti svoje spovedanke, je nekaj tednov pozneje govoril o zadevi s pariškim nadškofom msgr. de Quélenom. Nadškof ni pri tem videl ničesar, kar bi nasprotovalo veri in je dovolil kovati svetinjo. V maju 1832 so bile izdelane prve in takoj so jih začeli razpošiljati. Kmalu so se razširila poročila o številnih ozdravljenjih in spreobrnjenjih.

V enem svojih pastirskih pisem je msgr. de Quélen spodbujal vernike, naj nosijo svetinjo. Verno ljudstvo jo je kmalu začelo imenovati čudodelna svetinja. Postala je novo znamenje poživitve.

Sestra Katarina po prikazanjih

Na videz nobeno redovniško življenje ni bilo bolj vsakdanje in preprosto kot njeno. Molila je in bila pokorna brez ugovarjanja ali godrnjanja. Bila je zares »svetnica stanovske dolžnosti in molka«, kot je izjavil Pij XII. ob njeni kanonizaciji.

Kmalu po preobleki (30.01.1831) so jo predstojniki iz materne hiše v ulici du Bac premestili v zavetišče za starčke v Enghienu. Tam je ostala do smrti, leta 1876.

Ta zavod je ustanovila vojvodinja Burbonska; samo velik vrt ga je ločil od sestrske hiše v ulici Reuilly. Obe hiši je vodila ista predstojnica.

Kakor v Fain-les-Moutiers tudi tukaj nobeno še tako težko delo sestri Katarini ni bilo zoprno. Do sebe je bila trda in se ni menila za utrujenost. Zatopljena v Boga je vse sprejemala mirno in ravnodušno, tudi osornost nekaterih starčkov v zavodu, pri katerih je bila zaposlena štirideset let.

Malo je govorila; živela je v stalni zbranosti. Bila je duša molitve. Povedala je, kako je molila: »Ko pridem v kapelo, pokleknem pred dobrega Boga in mu pravim: Gospod, tukaj sem, daj mi, kar hočeš! Če mi kaj da, sem zadovoljna in se mu zahvalim. Če pa mi nič ne da, se mu prav tako zahvalim, saj več ne zaslužim. In potem mu povem vse, česar se spomnim: pripovedujem mu o svojih težavah in veselju … in ga poslušam.«

Svetnica skritega življenja

»Naša kmečka dekleta,« je rekel sv. Vincencij, ko jih je stavil za zgled hčeram krščanske ljubezni, »nočejo nič drugega kot to, kar jim Bog da, in so zadovoljna, da imajo živež in obleko.«

In takšno je bilo življenje sestre Katarine: opravljala je preprosta dela in imela - kot pravimo -  roke pri delu in srce pri Bogu.

Stregla je starčkom. Pozneje, ko je od dela – oskrbovala je tudi kokoši – in od starosti opešala, so ji dali lažje delo: bila je vratarica v istem zavodu. Odslej je v tesni sobici na porti ves dan v Bogu zbrana krpala perilo in nogavice ali pa opravljala druga drobna dela. Pri tem je bila vedno dobro razpoložena; z obraza ji je sijala vedrina in notranji mir. Med delom je rada molila rožni venec, molila tako pobožno in zbrano, da so sestre prav zato rade hodile k njej, da so ga molile skupaj z njo. Sestra Katarina je imela oči uprte v vsakdanja drobna dela, v srcu pa hranila svojo »skrivnost«.

Odhod domov k nebeškemu Očetu

Leto 1876 se je nagibalo h koncu. Sestra Katarina je čutila, da ji moči pojemajo. »Ne bom doživela novega leta,« je rekla. Čutila je, da je nastopil čas, da spregovori. Sveta Devica jo je razrešila obveznosti, da bi še dalje hranila skrivnost samo zase.

Ker spovednik, ki je poznal njena izredna doživetja, ni bil več med živimi, je sestra Dufès, hišna predstojnica v Reuilly, poslušala njeno zaupno sporočilo. Soba, kjer je potekal razgovor, je bila temna, toda razsvetljeval jo je svetel spomin na Marijo. »Zaslišala sem šum, kakor bi ga bila povzročila svilena obleka ... Bila je čudovita ...« Pri tem se je sestra Katarina, tedaj že stara, popolnoma spremenila. Sestra Dufès jo je opazovala najprej začudeno, potem ganjeno – nato se je predstojnica spustila na kolena ob svoji ponižni duhovni hčeri.

31. decembra 1876 je sestra Katarina prejela zakramente za umirajoče; zdelo se je, da je zadremala. »Komaj smo opazili, kdaj se je utrgala nit njenega življenja,« je pozneje rekla sestra Dufès; »nikoli nisem videla tako lepe in mirne smrti.«

Sestra Katarina Labouré je tedaj imela 70 let.

O smrt, kje je tvoja zmaga?

»Ostala bom v Reuillyju,« je rekla sestra Katarina, »boste videli ...« In smejali so se ji. Vendar so res njeno truplo 3. januarja 1877 v spremstvu okrog 250 hčera krščanske ljubezni nesli v kapelo in s posebnim dovoljenjem položili v grobnico.

Kardinal Verdier je 56 let pozneje zaradi beatifikacije začel postopek za izkop njenega trupla. To se je zgodilo v navzočnosti dveh zdravnikov, generalnega superiorja Misijonske družbe (Frančišek Verdier) in nekaj drugih prič.

Kakor je bila položena 3. januarja 1877, tako so jo našli 21. marca 1933. Mišice so bile nepoškodovane, udje voljni in mehki, zenice modre. Položili so jo v relikviarij sedanje kapele v ulici du Bac. Tu počiva pod oltarjem Device Mogočne, to je Device z oblo, kjer se ji je pred leti prikazala.

27. julija 1947 je papež Pij XII. »svetnico molka« prištel med svetnike.




Print Friendly and PDF