Preskoči na vsebino


Poročilo o čudežnem spreobrnjenju juda Alfonza Ratisbonna

Napisal ga je njegov prijatelj Teodor de Bussierre 30. januarja 1842 in je shranjeno v rimskem vikariatu med akti procesa, ki je ta dogodek raziskoval. Takole piše:

- Alfonz Ratisbonne je star osemindvajset let (rojen 01.05.1814 v Strassbourgu) in je član ene najbolj uglednih in bogatih judovskih družin v Franciji. Zaročen je s starejšo hčerko svojega brata, ki je stara šele sedemnajst let in se odlikuje po duhu in lepoti: za ta zakon ni bila odločilna računica, temveč medsebojno nagnjenje. Alfonz naj bi se pridružil bančni hiši svojega strica in je nedavno dobil glede tega prav izrecne obljube. Vse zemeljske koristi ga torej nesporno nagibljejo k temu, da bi ostal Jud; več oseb, ki so zdaj v Rimu in poznajo njega in njegovo družino, so za to priča.

Eden Alfonzovih bratov, Teodor Ratisbonne, se je pred štirinajstimi ali petnajstimi leti spreobrnil in postal katoličan ter prejel svete redove. Zdaj je na čelu nadbratovščine Marijinega Srca z g. Dufriche-Desgenettesom, ki je župnik pri Notre-Dame des Victoires v Parizu. Izmed vseh družinskih članov je Alfonz ostal svojemu bratu Teodorju od trenutka njegovega spreobrnjenja najbolj sovražen in nasproten. Sovražno razpoloženje se je še povečalo zadnja leta, ko se je Alfonz zelo dejavno ukvarjal z zboljšanjem nravnega in družbenega stanja Judov, da bi jih dvignil iz nizkega družabnega razreda. Temu cilju je posvečal svoj čas in svoje napore. Bil je zelo krhkega zdravja in ker je bil zaročen z nečakinjo, se je njegovim domačim zdelo primerno, da gre na potovanje na jug. Odpotoval je iz Alzacije ob koncu zadnje jeseni, vrnil naj bi se pa v začetku poletja 1842, ker je bila za tisti čas določena poroka.

G. Ratisbonne se je vkrcal v Marseillu in se podal naravnost v Neapelj. Tam je ob zabavah brezskrbno prebil nekaj mesecev, nato pa sklenil odpotovati na Sicilijo, na Malto in v Carigrad z nekim prijateljem, ki ga je bil spoznal. Potovanje je bilo že dokončno dogovorjeno. Alfonz je nekega dne odšel iz stanovanja, da bi si rezerviral mesto na parniku za Palermo. Spotoma mu je prišlo na misel – kot mi je pozneje sam povedal – da bi bilo skoraj smešno, če ne bi videl Rima, ker ni vedel zagotovo, ali se bo še vrnil v Italijo ali ne. In ne da bi dobro vedel, zakaj in kako, je namesto v ladijsko prometno pisarno šel v pisarno za kočije, si rezerviral mesto za Rim in tja tudi odpotoval – seveda s trdnim sklepom, da se po petnajstih dneh vrne v Neapelj in uresniči svoj prvotni načrt. Ko je dospel v Rim, je tam deset dni prebil kot turist in obiskoval razvaline, cerkve in galerije. Ko je videl judovski geto (judovska mestna četrt), skozi katerega je nekoč šel, so se mu v srcu vzbudila živa čustva simpatije do Judov in sovraštvo do katoličanov.

Alfonz je obiskal tudi mojega brata Gustava de Bussierre, ki stanuje v Palazzetto Borghese; v Strassbourgu sta bila namreč deležna vzgoje v istem zavodu in sta bila prijatelja od otroških let. Moj brat je mladega Ratisbonna večkrat skušal spreobrniti, a ni imel uspeha. Alfonz mu je oponašal, da jezagrizen protestant, Gustav pa mu je vračal z očitkom, da je zakrknjen Jud. Pripomniti moramo, da je Ratisbonne, ki je sicer zagotavljal, da ne bo nikoli spremenil vere, dodal, da bi – če bi že to storil – postal protestant in ne katoličan. Dejal je namreč, da ne razume, kako se moreta dva katoliška duhovnika srečati na cesti, ne da bi se v brk smejala kot stari augurji (rimski vedeževalci). Alfonza sem nekoč videl pri svojem bratu; prihajal je prav tedaj, ko sem jaz odhajal. Predstavili so mi ga; povedal sem mu nekaj novic o njegovem bratu duhovniku, ki sem z njim tesno povezan, odkar imam srečo, da sem katoličan. Odgovoril mi je z zelo hladno vljudnostjo in odšel sem. Potem ga osem dni nisem videl in tudi mislil nisem nanj; moj brat, edini, pri katerem bi ga lahko srečal, je odšel na lov.

Alfonz bi se moral vrniti v Neapelj; mesto v kočiji je imel rezervirano za ponedeljek, 17. januarja, ob treh zjutraj. Mislil je, da mora iz vljudnosti pri meni narediti prvi in zadnji obisk in mi pustiti poslovilno vizitko, ker sem pač prijatelj njegovega brata, on pa je prijatelj mojega brata. S tem namenom se je povzpel po stopnišču in pozvonil pri vratih. Moj francoski služabnik je bil odsoten, Italijan, ki mu je odprl, pa ga ni razumel in ga je uvedel v salon, kar mu seveda ni bilo všeč. Naj bo že kakorkoli, sprejel sem ga, čim lepše sem mogel. Začela sva kramljati; povprašal sem ga, kaj je v Rimu videl, on mi je pa na kratko pripovedoval o svojih različnih sprehodih. Med drugim mi je dejal: »Bil sem tudi v cerkvi Ara Coeli na Kapitolu in ne vem, zakaj me je prevzela neka nenavadna ganjenost. Moj služabnik je to opazil in vprašal, kaj mi je; dodal je, da je pri tujcih že večkrat opazil podobno ganotje.«

G. Ratisbonne mi je nato zatrdil, da je tisti trenutek, ko je izgovoril te besede, opazil v mojih očeh nekakšen preblisk in da je moj pogled izražal misel: »Ti boš še naš.« Brž je dostavil, da je bil vtis samo verski, nikakor pa ne krščanski. Tudi pogled na revščino in ponižanje Judov, katerih četrt je prečkal, ko je šel s Kapitola, je v njegovem srcu razvnel sovraštvo do katolicizma, ker je bil vedno raje na strani zatiranih kot zatiralcev. Mislil sem, da sem se dolžan postaviti po robu čudnim predsodkom svojega sobesednika; zato sem mu pripovedoval – kot se govori v podobnih okoliščinah – o krščanski milini, o utehah in vzvišenih resnicah. Ne da bi vedel in hotel, mi je odgovoril z mnogimi bogokletnimi besedami. Zatrjeval je najprej, da so vse vere dobre, samo da je človek pošten. Odvrnil sem mu, da s tem, ko vse vere proglaša za dobre, pravzaprav vse razglaša za slabe. Potem je zatrdil, da pošten človek nikoli ne spremeni svoje vere in da bo tudi sam ostal to, kar je po rojstvu: Jud. Skušal sem mu predočiti, da je njegovo načelo, ki zelo ustreza lenobi in napuhu, pravzaprav bogokletno, saj s tem z drugimi besedami pravi: »Reci, kar hočeš, jaz sem rojen Jud, musliman ali pogan in bom to ostal; čast to od mene zahteva, pa naj bo tebi to prav ali ne, ni pomembno.«

»Sicer pa,« sem še dejal, »če ste dober in zvest Jud, morate prav zaradi tega postati dober katoličan; saj kot Jud verujete v Božji izvor starozaveznih knjig in v navdihnjenje prerokb; nujno tudi odkrijete, da so v katoliški Cerkvi uresničene vse tiste podobe in izpolnjene vse prerokbe, zato pa je vaša dolžnost, da postanete član te Cerkve.« Ratisbonne je na moje besede odgovoril samo z nevernim in pomilovalnim nasmehom; njegov izraz je razodeval sočutje, ki ga je čutil ob moji preproščini in »praznovernosti«.

Vendar sem ga, gnan od ne vem kakšne nepremagljive želje, nujno prosil, ko je odhajal, naj mi dovoli, da mu dam okoli vratu čudodelno svetinjo Brezmadežnega spočetja. »Ker ste tako samozavesten duh in o svojem tako prepričani,« sem mu rekel, »mi obljubite, da boste nosili, kar vam bom zdajle dal.«

»No, poglejmo, za kaj gre,« je posmehljivo odgovoril.

»Samo za tole svetinjo,« sem odgovoril in mu jo pokazal. Ob teh besedah je stopil korak nazaj.

»Toda po vašem,« sem mirno nadaljeval, »mora biti to za vas nekaj povsem indiferentnega, meni pa boste napravili veliko veselje.«

»No, to pa res ni pomembno,« je vzkliknil in se zasmejal, »bom vsaj lahko dokazal, da delajo ljudje krivico Judom, ko jim očitajo trmo in nepremagljivo trdoglavost. Obenem pa bo to tudi prav prijetno poglavje v mojem potopisnem dnevniku in popotnih vtisih.«

Med najinim pogovorom so moje hčerke pripravile trak, da sem mu svetinjo nadel okrog vratu, on pa me je zasipal s posmehljivkami in neumestnimi šalami. Hotel sem mu predložiti tudi drugo prošnjo, vendar sem bil še bolj v zadregi. Želel sem namreč, da bi izgovarjal pobožno molitev sv. Bernarda: Spomni se. Ko sem mu to predložil, me je odločno odbil. To se mu je zdelo tako nesramno – je pozneje povedal – kakor če bi me on prosil, naj molim kakšno judovsko molitev. Toda bil sem tako nadležno vsiljiv, da je ponujeno molitev sprejel samo zato, da bi se me rešil. Ker sem ga hotel prisiliti, da bi jo prebral, sem rekel, da imam samo en izvod, kar je bilo tudi res, in da ga prosim, naj si jo prepiše, da bi jaz ohranil svojega. Ni se mogel več braniti. Rahlo šaljivo in posmehljivo je pripomnil: »Prepisal jo bom; dal vam bom svoj prepis, sam pa ohranil vašega.«

»Prav,« sem odgovoril.

Alfonz je odšel, odnesel s seboj molitev Spomni se in jo prepisal. Pozneje mi je priznal, da je drugi dan vedno znova prebiral to molitev, da bi v njej našel kaj značilnega. Ker jo je tolikokrat prebral, jo je znal že na pamet. »Kar naprej mi je prihajala na misel! Ponavljal sem jo, ne da bi hotel, kakor tiste arije iz opere, ki človeku ostanejo v spominu in jih po tihem prepeva, ne da bi hotel in ne da bi se utrudil.«

Čez dan sem večkrat razmišljal o jutranjem obisku. Nisem se mogel načuditi temu, kar se je zgodilo med menoj in nekom, s katerim sem se prvič pogovarjal. Sklenil sem narediti vse, kar bom mogel, da bi mu preprečil odhod. Zvečer sem šel k njemu v hotel Serny na obisk. Ker ga nisem našel, sem mu napisal pisemce in ga prosil, naj me obišče v nedeljo, 16. januarja, ob pol enajstih. Sam sem imel štiriurno nočno češčenje Najsvetejšega od sobote zvečer na nedeljo. Moja prijatelja Anton Marija Borghese in Edvard de Bock sta imela ure češčenja z menoj. Prosil sem ju, naj se mi v molitvi pridružita za spreobrnjenje nekega Juda.

G. Ratisbonne je v nedeljo prišel točno na obisk. Vstopil je dobro razpoložen. Dejal je, da upa, da ne mislim več na svoje včerajšnje sanjarije, in da se je prišel poslovit, preden naslednjo noč odpotuje. Odgovoril sem mu, da nikakor ni res, da ne bi več mislil na tisto, kar on imenuje moje sanjarije, temveč da nanje mislim še bolj in da mora brezpogojno za osem dni odložiti svoj odhod.

»Nemogoče, mesto je rezervirano.«

»Nič zato! Skupaj bova šla v prometno pisarno za kočije in povedala, da ne odpotujete.«

»No, to je pa preveč! Zagotovo odpotujem.«

»Prav gotovo ne boste odpotovali,« sem odvrnil kar se da hladnokrvno, »pa čeprav bi vas moral imeti v sobi pod ključem.«

Dolgo sva se prepirala in o tem razpravljala. Nazadnje sem ga prepričal, da ne more zapustiti Rima, ne da bi prej videl neki obred pri Sv. Petru, ki bo tam v kratkem. Skratka, potegnil sem ga s seboj, šel z njim v prometni urad za kočije in v njegovi navzočnosti odpovedal njegovo mesto; on pa se ni skušal več upirati. Nato sva šla na sprehod in popeljal sem ga v cerkvi avguštincev in jezuitov (Al Gesù).

Isti dan sem bil na kosilu pri princesi Borghese z g. de la Ferronaysom. Začel sem mu pripovedovati svojo zgodbo, brž ko sem vstopil v salon: »O ti falot ti,« mi je prijazno rekel in me rahlo potrepljal po glavi, »dobil boš svojega Juda in še dosti drugih!«

O tem sem z g. de la Ferronaysom spet dolgo govoril zvečer in ga lepo prosil, naj veliko moli za to spreobrnjenje. Obljubil je. Naslednji dan, v ponedeljek (17. januarja), se je odpravil k maši v cerkev Angela varuha. Upravičeno lahko mislim, da je šel s tem namenom in presveto Devico goreče prosil za pomoč.

V ponedeljek, 17. januarja, sem z Alfonzom spet šel na sprehod. Odpravil sem se ponj s kočijo, če se prav spomnim, ob enih popoldne, vendar mi je ta dan ostal manj v spominu kot drugi, ker se ni zgodilo nič posebnega. Ratisbonne je bil še vedno enako razpoložen: norčeval se je in blatil katolicizem.

G. de la Ferronays je v ponedeljek ob enajstih ponoči nenadoma umrl. Vendar je prejel še vesoljno odvezo, pri spovedi in obhajilu pa je bil prejšnji dan. Zadnja leta, zlasti še zadnje mesece, je živel zelo vzorno, kot svet spokornik. V mislih je bil ves pri Bogu. Povsem naravno in neprisiljeno je vsak pogovor speljal na predmet, ki sta mu ga bila polna srce in duša. Na njegovo družino gledam kot na svojo; zato sem bil nekaj naslednjih dni in noči ves zavzet z njo. Vendar sem poskrbel, da sem vsak dan posvetil Alfonzu eno ali dve uri, da je lahko obiskal različne cerkve, pri tem pa sem skušal usmeriti njegove misli h katoliškim resnicam.

V torek, 18. januarja, sem vprašal g. Gerbeta, če je moja dolžnost, da se sploh ne bi umaknil od družine de la Ferronays, ali če lahko grem tudi k mlademu Ratisbonnu. Pa mi je naročil, naj le grem k njemu, in pripomnil, da bo to popolnoma v soglasju z nameni pokojnega g. de la Ferronaysa, ker se je zelo zanimal za to zadevo in je goreče molil, da bi se srečno končala ... Peljal sem torej Alfonza v cerkev Ara Coeli; ta je nanj spet naredila močan vtis. Sicer pa se je zdelo vse, kar sem mu rekel, brez koristi; poslušal me je hladno in se v odgovor samo šalil.

»Obljubim vam,« mi je rekel, »da bom na to, kar mi govorite, mislil, ko bom na Malti; imel bom čas, saj bom tam dva meseca; to mi bo dobro za razvedrilo.«

V sredo, 19. januarja ob enih popoldne, sem še enkrat vzel g. Ratisbonna s seboj. Peljal sem ga preko Kapitola in Foruma k Santo Stefano Rotondo na Monte Coelio. Slikarije v tej cerkvi so ga navdale z nekakšno grozo; živahno mi je zatrjeval, da so bili moji verski tovariši v srednjem veku prav tako neusmiljeni do ubogih Judov, kot so bili preganjalci prvih stoletij okrutni do kristjanov. Od cerkve Santo Stefano Rotondo sva se podala k Sv. Janezu v Lateranu. Pokazal sem mu relief nad kipi dvanajstih apostolov: na eni strani predstavlja podobe iz Stare zaveze, na drugi pa, kako so se uresničile v Mesiju. To se mu je zdelo duhovito, primerjave domiselne. Zapustila sva baziliko in šla proti vili Wolkonsky.

Alfonz se je čudil, da sem tako miren; tega ni mogel spraviti v sklad z mojo željo, da bi ga spreobrnil. V zvezi s tem je celo pripomnil in poudaril, da je zdaj še bolj Jud kot kdajkoli prej. Odgovoril sem mu, da popolnoma zaupam v Božje obljube, prepričan pa sem, da bo enkrat katoličan, ker vidim, da je v dobri veri, pa če bi Bog moral poslati angela, da ga spreobrne. Takoj zatem sva šla mimo Svetih stopnic;odkril sem se in namigujoč na svojega spremljevalca glasno rekel: »Pozdravljene, Svete stopnice, tukaj je človek, ki bo nekoč po kolenih šel po vas.«

Ratisbonne se je glasno zasmejal in mi v zvezi s tem natrosil vrsto neslanih domislic. Poslovila sva se z obljubo, da se spet vidiva naslednji dan ob enih. Vrnil sem se k družini de la Ferronays, kjer sem ob krsti ljubljenega pokojnika pokleknil in ga goreče prosil, naj mi pomaga spreobrniti mojega mladega prijatelja, če je, kot sem upal, on sam že med blaženimi.

V četrtek, 20. januarja, je Alfonz ob pol enih prišel v kavarno na Španskem trgu (Piazza d'Espagna), da bi pregledal časopise. Tam je našel mojega svaka Edmunda Humanna, ki ga je poznal; pogovarjala sta se o pariških čenčah, o štetju, o njegovem očetu, ki je bil finančni minister, in o politiki.

Jaz pa sem Ratisbonna čakal. Ura je bila že ena, zato sem se odločil, da ga poiščem na njegovem stanovanju in se odpraviva na sprehod, potem pa da stopim k cerkvi Sant Andrea delle Fratte, kjer sem moral nekaj urediti za popoldanski pogrebni obred. Odšel sem in ga srečal na ulici dei Condotti; takoj sem dal ustaviti kočijo, da je vstopil. »Iskal sem vas,« sem dejal, »da bi vam ponudil skupen sprehod. Toda prav zdaj sva pri cerkvi, kjer moram nekaj urediti. Mislil sem se sicer semkaj vrniti pozneje, a ker sva že tukaj, vstopiva. Počakajte me nekaj minut; saj ne bo dolgo.«

Pristal je. Ko je odprl vrata in videl priprave na pogrebni obred, me je vprašal, za koga je to. »Za nekoga, ki je pravkar umrl,« sem odgovoril, »in ki sem ga imel nadvse rad, g. de la Ferronaysa. Opazili ste, da sem že tri dni globoko prizadet; to je zaradi njega.« Začel se je hladno sprehajati po cerkvi. Njegov pogled je – bi rekel – govoril: »Ta cerkev je pa res grda.« Pustil sem ga na listni strani in odšel v samostan. Hotel sem govoriti z menihi in videti, če so za pokojnikove domače pripravili tribuno. Vse skupaj je trajalo največ deset do dvanajst minut. Vrnil sem se v cerkev. Alfonza najprej nisem našel, potem pa sem ga ugledal, kako kleči pred kapelo Angela varuha. Približal sem se mu in ga trikrat ali štirikrat potrepljal, preden je opazil mojo navzočnost. Nazadnje se je obrnil k meni; po obrazu so mu tekle solze; sklenil je roki in dejal: »O, kako je ta gospod molil zame!«

Počutil sem se kot človek pred čudežem. Dvignil sem Alfonza in ga povedel, pravzaprav nesel iz cerkve in vprašal, kam bi rad. »Peljite me, kamor hočete, po vsem tem, kar sem videl.«

Silim vanj, naj mi pove kaj več; a njegovo ganotje je premočno. S prsi si potegne čudodelno svetinjo, jo poljublja in moči s solzami. Peljem ga do njegovega stanovanja. Vse, kar sem mogel spraviti iz njega, so bile besede: »Ah, kako sem srečen! Kako je Bog dober! Kakšna polnost milosti in sreče! Kako pomilovanja vredni so tisti, ki tega ne vedo!« Potem je ganjen do solz mislil na krivoverce in nevernike. Končno me vpraša, če se mu ni morda zmešalo ... »Ne, ne,« zakliče, »čisto pri pameti sem. Moj Bog, moj Bog, ni se mi zmešalo, vsi vedo, da se mi ni zmešalo!«

Ko se je silna ganjenost začela umirjati, me z žarečim in – rekel bi – skoraj poveličanim obrazom objame in prosi, naj ga povedem do kakega spovednika. Rad bi vedel, kdaj bo lahko prejel krst, brez katerega noče več živeti; hrepeni po sreči mučencev, katerih podobe je videl na zidovih cerkve Santo Stefano Rotondo. Pravi, da ne bo ničesar pojasnjeval, dokler ne dobi dovoljenja od duhovnika, kajti »kar imam povedati, moram in morem povedati samo na kolenih«.

Takoj ga pospremim k patru de Villefortu pri cerkvi Al Gesù; ta mu naroči, naj vse pove. Tedaj vzame svojo svetinjo, jo objame, nama jo pokaže in zakliče: »Videl sem jo, videl sem jo!«

Končno se pomiri in nama pripoveduje: »Ko sem bil kak trenutek v cerkvi, sem v hipu začutil, da me je prevzel neizrekljiv nemir. Dvignil sem pogled, vsa stavba mi je izginila izpred oči. Ena sama kapela je tako rekoč združila vso svetlobo. Sredi te žareče svetlobe se je prikazala na oltarju vzravnana, velika, vsa svetla, veličastna in blaga Devica Marija – kakor je na svetinji. Z roko mi je dala znamenje, naj pokleknem, in neka neustavljiva moč me je silila k njej. Zdelo se mi je, da mi Devica pravi: Dobro je! Nič mi ni govorila, vendar sem vse razumel.«

Res je od tega trenutka dalje zadostovalo, da si ga slišal, pa si vedel, da je vse razumel in se vsega naučil! Alfonz nam je pripovedoval svojo zgodbo in pri tem večkrat prenehal, tako močno je bil ganjen. Odšla sva od Al Gesù najprej k priljubljeni Marijini baziliki Santa Maria Maggiore, potem pa k Sv. Petru. Kako ga je prevzemalo veselje, ko je bil v teh cerkvah, ni moč popisati: »Oh,« je dejal in mi stiskal roko, »zdaj razumem ljubezen katoličanov do njihovih cerkva, in pobožnost, s katero jih krasijo in zaljšajo. Kako lepo je tukaj, najraje bi nikoli ne šel ven. Tu skoraj nisi več na zemlji!«

Resnična Božja navzočnost pri oltarju Najsvetejšega je tako silno delovala nanj, da se je moral umakniti, ker bi se skoraj onesvestil; tako strašno se mu je zdelo stati pred Božjim obličjem, ker še ni bil krščen. Umaknil se je v kapelo presvete Device. »Tu me ne more biti strah,« mi je dejal, »saj vem, da me ščiti neskončno usmiljenje.«

Pri grobu sv. apostolov je nadvse goreče molil. Ko sem mu pripovedoval, kako se je spreobrnil sv. Pavel, je spet obilno točil solze.

Vrnila sva se k cerkvi Al Gesù. Alfonz se je čudil močni posmrtni povezanosti, ki je – kot je rekel – družila njega in g. de la Ferronaysa. Noč je hotel prebiti ob njegovem truplu, ker mu je hvaležnost nalagala to dolžnost. Pater de Villefort pa je videl, da je utrujen, in mu je to prepovedal; priporočil mu je, naj ostane samo do desetih. Alfonz nam je tedaj priznal, da že prejšnjo noč ni mogel spati in da je nenehno gledal pred seboj velik križ posebne oblike brez Križanega. »Neverjetno sem se mučil,« je dejal, »da bi odgnal to podobo, pa se mi ni posrečilo.«

Nekaj ur pozneje je pogledal na drugo stran svetinje in na njej prepoznal ta križ.

Jaz pa sem bil nestrpen, ker bi rad spet obiskal družino de la Ferronays, da bi jo tolažil v trenutku, ko se bo morala ločiti od zemeljskih ostankov tistega, ki je za njim žalovala. Podal sem se v ulico Angela varuha, pohitel po stopnicah in vstopil v mrtvaško sobo – tako ganjen, rekel bi, skoraj vesel, da mi ni mogoče povedati. Ob mrtvaškem odru so bili zbrani gospa de la Ferronays, njene hčere, zet, gospa de Gontaut in duhovnik Gerbet. Pokličem jih, naj gredo z menoj v sosednjo sobo. Tam jim povem, kaj se je pravkar zgodilo – prinašal sem jim novice iz nebes! – in solze bolečine so se spremenile v solze hvaležnosti. Ti ubogi potrti ljudje so zdaj dobili dovolj opore, da so kot pravi kristjani pogumno sprejeli najbolj bridko žrtev, ki dopolni žrtev smrti: zadnje slovo od tistega, ki so ga ljubili.

Nekaj trenutkov sem ostal pri družini de la Ferronays, potem pa šel iskat sina, ki mi ga je dalo nebo. Prosil me je bil, naj ga ne pustim samega, ker potrebuje prijateljsko srce, da mu lahko nemoteno razkriva silna ganotja tega dneva. Povprašal sem ga še o nekaterih podrobnostih čudežnega videnja. Sam ni vedel, kako je prišel z desne strani cerkve v kapelo na levi strani, medtem ko so potekale priprave na pogreb. Hipoma se je znašel na kolenih v tej kapeli; trikrat je skušal dvigniti oči k Materi usmiljenja in trikrat sta ga prevzetost in spoštovanje prisilila, da jih je spet povesil.

»O moj Bog,« je zaklical, »jaz, ki sem še pred pol ure govoril bogokletno! Jaz, ki sem čutil tako silno sovraštvo do katoliške vere! Saj vsi, ki me poznajo, vedo, da sem – človeško gledano – imel najmočnejše razloge za to, da ostanem Jud, saj sem zaročen, morali bi mi verjeti! Vedo tudi, da nisem zmešan in da nikoli nisem bil!«

Od trenutka čudežnega spreobrnjenja dalje je Alfonz preživljal dneve pri meni. Tu je pisal pisma svojim domačim. Nekatere odlomke je pokazal vsem, ki so to želeli. Tako si je lahko vsakdo ustvaril sodbo o tem, kar se mu je zgodilo. Iz teh pisem, ki so gorela od ognja in ljubezni in bila polna dokazov nepremagljive moči, so mogli vsi, ki so jih brali, razumeti, kaj izgublja, kaj vse mora urediti, in razloge, ki jih je imel za to, da ne bi spremenil vere.

»Eno od dvojega,« je rekel, »ali sem v dobri veri – ali pa sem goljufal. Če sem v dobri veri, mi je treba verjeti; če nisem, s strašno lažjo začenjam življenje v veri, ki jo sprejemam, kljub tehtnim in številnim razlogom za to, da bi ostal v svoji veri. S svojim spreobrnjenjem lahko potegnem za seboj druge, tako da svoje duše ne bom pogubil le jaz, temveč bom postal odgovoren za tiste, ki bodo posnemali moj zgled. Ko se je moj brat spreobrnil v katoliško vero in postal duhovnik, sem ga jaz od vseh domačih najbolj neusmiljeno preganjal. Bila sva sprta, vsaj jaz sem ga preklinjal, on pa mi je odpustil. V času svoje zaroke sem si rekel, da se moram spraviti s svojim bratom. Napisal sem mu nekaj prav hladnih vrstic, on pa mi je odgovoril nadvse nežno in dobrohotno. ... Eden mojih mladih nečakov je pred 18 meseci umrl; moj brat duhovnik ga je hotel krstiti, jaz sem bil pa besen, ko sem to zvedel! ... »Oh, upam,« je odločno dodal, »upam, da mi bo Bog poslal bridkih preizkušenj, da ga proslavim in dokažem, da sem v dobri veri!«

V petek, 21. januarja, sem ga peljal h gospe de la Ferronays. Vsem članom družine je z največjo ganjenostjo stisnil roko. Ko ga je g. Gerbet povabil, naj pripoveduje, kaj se je zgodilo z njim, je z nepopisno vznemirjenostjo dejal: »O, verjemite mi, verjemite mojim besedam!« Preveč je bil prevzet, da bi mogel takoj dalj časa govoriti. Še enkrat je ponovil, da se ima za svoje spreobrnjenje zahvaliti molitvam g. de la Ferronaysa. Potem sem Alfonza peljal k patru Villefortu. Ko je bil pri njem, je vstopil general Chlapamky, ki je že slišal o čudežu. »Gospod, videli ste torej Marijo,« pravi Ratisbonnu, »povejte mi, kakšna je bila podoba presvete Device.«

»Podoba, gospod,« je vzkliknil Alfonz, »kakšna podoba! Saj sem jo vendar videl v resnici, v osebi, tako kot zdaj vidim vas!«

V ponedeljek, 24. januarja, je nekaj naših prijateljev prebilo večer pri meni. Ratisbonna sem predstavil gospe Gontaut. V zvezi s kapelo, kjer se je zgodilo prikazanje (tam je velika slika sv. Mihaela, ki podira na tla hudiča) nam je poročala o pogovoru, ki ga je imela en ali dva večera prej z gospo de la Ferronays. »Gospa de la Ferronays je zaupala g. Gerbetu,« nam pripoveduje gospa de Gontaut, »da je nekoč prosila za spreobrnjenje svojega moža presveto Devico, sv. Jožefa in sv. Mihaela in da ga je pozneje vedno njim izročala v varstvo; drugi dan pa, ko je spet videla g. Gerbeta, mu je rekla: 'Žal mi je, toda vest mi narekuje, naj vam povem, da sem se motila, ko sem trdila, da sem se za svojega soproga priporočala sv. Mihaelu; v resnici sem se priporočala angelu Rafaelu.'

'Res,' je odgovoril g. Gerbet, 'tudi nas je velika oltarna slika zapeljala v zmoto; kapela, ki se je v njej zgodil čudež, je posvečena angelu varuhu in mala slika predstavlja Rafaela, ki vodi Tobija.'

Nisem si mogel kaj in sem tu prekinil pripoved gospe de Gontaut ter zaklical: »In Ratisbonnu je ime Tobija!« Tobija je namreč njegovo judovsko ime; to mi je povedal nekaj trenutkov prej.

Da končam svojo pripoved, mislim, da moram dodati še to, kar je moj svak Edmund Humann s tem v zvezi rekel Eliju de Gontautu: »Ratisbonna sem srečal v četrtek ob pol eni v kavarni na Piazza d'Espagna. Seveda se ni zdel versko razpoložen, še manj pa tako, da bi bil pripravljen postati katoličan! Poznam ga že dolgo; bil je po temperamentu hladen, prav nič entuziast. Za vsakogar, ki ga količkaj pozna, je povsem nemogoče, da bi njegovo spreobrnjenje pripisoval čemu človeškemu. Sicer je pa presneto res, da je imel po človeškem gledanju vse (razloge, da ostane, kjer je). /Tukaj besedilo zaradi pregiba papirja ni čitljivo; stavek je dopolnjen po smislu/. Pomembno pa je, da se je njegov značaj spremenil tisti trenutek, ko je začel verovati katoliško. Z njim sem bil skupaj v zavodu, potem pa sem ga izgubil izpred oči. Srečal sem ga spet pred nekaj dnevi ob neki prireditvi. Njegova duhovna usmerjenost mi ni bila všeč: kar naprej se je smejal in posmehoval, zdel se mi je hladen in malenkosten. Po spreobrnjenju je pa povsem drugačen; sprememba se je izvršila v prehodu iz minute v minuto.«

Alfonz Ratisbonne se je osem dni po spreobrnjenju umaknil v samoto. Jutri, 31. januarja, bo krščen in birman v cerkvi Al Gesù. Doživel bo tudi srečo, da bo prejel telo našega Gospoda in bo poslej nosil ime Marija.

(Baron Marie-Théodore de Bussierre, v Rimu, 30. januarja 1842)

 

Alfonza Ratisbonna je krstil kardinal Konstantin Patrizi. Teodor de Bussierre je bil njegov boter. Slavni pridigar Dupanloup, ki se je prav tedaj mudil v Rimu, pa je imel ganljiv priložnostni govor.

Že 17. februarja 1842 je bila imenovana posebna komisija, ki je vse te dogodke strogo preiskala. Na podlagi preiskave je papež Gregor XVI. priznal pristnost čudeža.

Alfonz Marija Ratisbonne je pozneje vstopil k jezuitom. Toda leta 1852 je z odobrenjem predstojnikov in papeža Pija IX. izstopil in se pridružil svojemu bratu Teodoru, ki je bil medtem ustanovil Družbo naše ljube Gospe sionske za spreobrnjenje Judov. Umrl je 6. maja 1884 v Ain Karimu pri Jeruzalemu. Tam je na njegovem nagrobniku zapisano: »O Marija, ne pozabi svojega otroka, ki je prijetno in sijajno znamenje zmage tvoje ljubezni!«

(fotografija Brezmadežne)




Print Friendly and PDF