Preskoči na vsebino


PREISKAVE

Prvih 1500 svetinj je bilo na podlagi prikazovanj skovanih 30. junija 1832. Kdo je dal za to dovoljenje? Pariški nadškof msgr. de Quélen.

K njemu sta v začetku leta 1832 prišla g. Aladel, ki mu je sestra Katarina svoja prikazovanja kot spovedniku edinemu zaupala, in g. Etienne, ki je bil tedaj generalni prokurator Misijonske družbe. Prišla sta zaradi neke druge zadeve, vendar sta nadškofu ob tej priložnosti pripovedovala tudi o prikazanjih in o naročilu Brezmadežne, naj se kuje svetinja. Nadškof se o resničnosti prikazovanj ni izrekel, ni pa videl razlogov, zakaj se svetinje ne bi kovale; saj bo le pripomoglo k češčenju Brezmadežne.

Očitno je bil g. Aladel že takrat prepričan o resničnosti prikazovanj.

Vendar je šele 11. februarja 1836 skupaj z g. Etiennom (generalnim prokuratorjem) vložil na pariškega nadškofa uradno prošnjo za kanonično preiskavo o nastanku in učinkih čudodelne svetinje. Nadškof je za to preiskavo pooblastil svojega generalnega vikarja g. Petra Quentina, ki jo je do podrobnosti izvedel na devetnajstih sejah, in sicer od 16. februarja do 13. julija.

Poleg že navedenih dejstev o širjenju in učinkih čudodelne svetinje so bile v kanonični preiskavi, o kateri so ohranjeni vsi dokumenti, naslednje ugotovitve (po vsebini):

 

1. Sestra Katarina Labouré je povsem verodostojna. Dokazano je, da je zelo bogaboječa, bogoljubna, preprosta, odkritosrčna, zato nezmožna, da bi namenoma varala. Kakšen samoljuben namen naj bi pri tem mogla imeti, ko vendar tako skrbno čuva to skrivnost, da izmed 150 sester v hiši nobena, tudi vrhovna predstojnica, niti ne sluti, da se je Brezmadežna prikazala njej in ji razodela to svetinjo!

- Dokazano je, da na sestri Katarini Labouré ni bilo nikoli opaziti niti najmanjših znakov kakšne živčne bolezni, sploh nikakršnega razpoloženja za samoprevaro. V njeni pobožnosti in pobožnih vajah ni nič iskanega, nič prisiljenega, nikjer nobene prenapetosti. Ne moremo si torej misliti, da bi ta sestra postala žrtev halucinacije ali samoprevare. To, kar je povedala o svojih prikaznih, ne more biti blodnja prenapete ali razgrete domišljije.

- Dokazano je slednjič, da se vse njene izjave dosledno med seboj popolnoma ujemajo. Tudi se ji to, kar je v prikazni videla in slišala, ni razodevalo v spanju, v sanjah, ampak podnevi pri skupnem pobožnem premišljevanju v kapeli. Zato je njeno pripovedovanje tako mirno, dosledno, stvarno, zanesljivo. Vrh tega so simbolične slike na svetinji nekaj povsem novega, tako lepe in globoko pomenljive, da se jih sestra Katarina, ki je neizobraženo, preprosto kmečko dekle, nikakor ni mogla izmisliti.

2. Gospod Aladel je pri svojih sobratih in predstojnikih splošno znan kot zelo razumen, preudaren in moder mož, ki se v svojih sodbah nikoli ne prenagli. Tudi v tej stvari je postopal zelo previdno in modro. Sestri Katarini ni niti najmanj pokazal, ali ji verjame ali ne. Polnih osemnajst mesecev je odlašal, preden je sploh kaj ukrenil. Šele ko mu je sestra Katarina povedala, da se je Brezmadežna zaradi tega bridko pritožila, se je odločil za prvi korak: stopil je k pariškemu nadškofu in mu vso zadevo odkrito razodel. Pa tudi temu ni povedal, kaj sam misli o tej prikazni, in ga tudi ni prosil, da bi smel dati kovati svetinjo, marveč se je tedaj (v juniju 1832) g. nadškof sam in iz lastnega nagiba za to odločil.

Drugo preiskavo o teh dogodkih je izpeljal papež Leon XIII. leta 1894, preden je uvedel praznik prikazanja Brezmadežne s čudodelno svetinjo (27. novembra). V zadevnem dekretu je izrecno poudarjeno, da je Sveta kongregacija obredov pregledala celotno »zaporedje dejstev in ga zrelo pretehtala«.

Tretja, še bolj temeljita preiskava vsega življenja sestre Katarine, je bila pri procesu za njeno beatifikacijo, ki se je začel z dekretom Svete kongregacije obredov z dne 11. decembra 1907, končan pa je bil z apostolskim brevejem, ki ga je 28. maja 1933 podpisal kardinal Eugenio Pacelli, poznejši papež Pij XII.

V breveju je v zvezi s prikazanjem Brezmadežne in s čudodelno svetinjo rečeno o sestri Katarini tudi tole:

»Sredi izrednega gibanja, ki je nenadoma nastalo v zvezi z izvajanjem naročil presvete Device, je sestra Katarina razodevala zares izredno ponižnost. Pri opisu prikazanj in poročilu o naročilih presvete Device o sebi popolnoma molči in 46 let ni dopustila, da bi bilo njeno ime razodeto ali vsaj izgovorjeno.«

To je zares nekaj izrednega. Zanjo in za njeno skrivnost so vedeli samo tisti, brez katerih ne bi mogla izpeljati Marijinih naročil: njen prvi spovednik g. Aladel, po njegovi smrti njen drugi spovednik g. Chinchon, in ko je pred koncem svojega življenja še njega izgubila kot spovednika, njena hišna predstojnica s. Dufès.

Takoj v začetku škofijske preiskave leta 1836 je nadškofov pooblaščenec g. Quentin želel sestro videti in jo izprašati. G. Aladel je menil, da je to nemogoče. Povedal je, da je večkrat, zlasti prejšnje leto, zastonj skušal sestro pregovoriti, da bi sama stopila pred cerkveno oblast ter brez posrednika pojasnila, kakšen je izvor svetinje in različne okoliščine v zvezi z njo. Znano je, da jo je tudi nadškof de Quélen želel videti ali vsaj slišati, ne da bi jo videl. G. Aladel je nadškofu rekel, da je to nemogoče; kljub temu je sestro nagovarjal, naj nadškofu ugodi.

Zato je g. Aladel pri preiskavi izjavil, da nima pomena sestro pozivati na zaslišanje. Ponovno je poudaril, da čuti sestra nepremagljiv odpor proti temu, da bi prišla in se dala spoznati. Da ne bi g. Quentin pri svoji zahtevi vztrajal, je dodal še to, da se trenutno sestra ne spominja skoraj ničesar iz prikazanja(trenutna amnezija!) in da je zato nima smisla klicati. Očitno je g. Aladel s sestro govoril in ugotovil, da se ničesar ne spominja.

Tako se je zgodilo pozneje še dvakrat. Prvič je bilo, ko je g. Aladel naprosil slikarja, da bi upodobil prikazanje. Ko je bil slikar že na delu, je hotel nekoč od g. Aladela zvedeti, kakšne barve je bil Marijin pajčolan. Ker se sam tega ni spominjal, je prosil sestro Katarino, naj mu opiše, kakšna je bila Marija. Odgovorila mu je: »Trenutno mi je nemogoče spomniti se vsega, kar sem videla; samo eno podrobnost imam v spominu: pajčolan presvete Device je bil rožnato bele barve.«

Tretjič je to doživel g. Etienne, ki je bil tedaj vrhovni predstojnik usmiljenih sester. Za ime Marijine izvoljenke ni vedel. Sumil pa je, da je to sestra Labouré. Semeniške ravnateljice so namreč imele seznam novink iz leta 1830; vedele so, katere od njih še živijo. Tako so lahko izključile drugo za drugo in prišle do sestre Katarine. Zato je tudi g. Etienne zaslutil, katera je. Toda ko je z njo govoril, je ni mogel pripraviti do besede: ničesar več se ni spominjala.

Tako je Brezmadežna sama poskrbela, da je njena izvoljenka kljub ugibanjem in slutnjam ostala skrita in ponižna.

Prvič se je sestra Katarina nekako izdala leta 1870, v času komune. Tedaj je nekega večera pri razvedrilu, ko so bile skoraj vse sestre skupaj, rekla hišni predstojnici s. Dufès: »Nocoj se mi je nekaj sanjalo.« – »Kaj pa?« je vprašala s. Dufès. – »Sanjala sem, da vas je presveta Devica prišla iskat v rekreacijsko sobo, pa vas ni bilo tam. Šla je v vašo delovno sobo, pa vas tudi tam ni našla. Sedla je na vaš stol in mi rekla: Povej sestri Dufès, da lahko odide, bom jaz varovala hišo; šla bo s sestro Klaro proti jugu in se bo vrnila 31. maja.« – Nobena sestra ni pripisovala tem besedam posebnega pomena. Zgodilo se je pa v resnici vse tako, kot je sestra Katarina videla v sanjah.

Leta 1875 je msgr. Fages, osebni tajnik pariškega pomožnega nadškofa, poskušal iz sestre Katarine izvabiti skrivnost, pa ga je kratko in trdo prekinila.

Šele malo pred smrtjo se je zaupala svoji predstojnici s. Dufès. Izgubila je namreč rednega spovednika g. Chinchona, a eno Marijinih sporočil še ni bilo izpolnjeno: postaviti bi bilo treba na mestu prikazanja oltar Device z zemeljsko oblo, Device Mogočne.

Ko je prej po notranjem razsvetljenju spoznala, da sme govoriti, je sestri Dufès v dveurnem pogovoru vse povedala in jo prosila, naj spolni Marijino naročilo. Sestra Dufès se je za stvar zavzela z vsem srcem in sestra Katarina je mirno umrla v zavesti, da bo spolnjeno vse, kar ji je bilo naročeno.

Leon XIII. je odobril kip Device Mogočne in dovolil, da se postavi na mesto prikazanj. Tam ga še zdaj častijo obiskovalci milostne kapele v Rue du Bac.

Pred zaključkom procesa so odprli Katarinin grob. Zdravniki so ob tej priložnosti po podrobnem pregledu trupla, ki je bilo v grobu od 3. januarja 1877 (umrla je 31. decembra 1876 v pariškem predmestju Reuilly), dali tole izjavo:

»Telo je popolnoma ohranjeno; ostala je vsa koža, vse mišice, vsa gibljivost; drobovje je izsušeno in trohnoba ni v ničemer škodovala ohranitvi trupla.«

Četrta preiskava je bila pod papežem Pijem XII., ki je blaženo Katarino Labouré 27. julija 1947 prištel med svetnike.

Pri vseh teh preiskavah je bila ugotovljena verodostojnost g. Aladela in sestre Katarine. Njeno verodostojnost je potrdil Bog s čudeži, ki so se zgodili in se še dogajajo po čudodelni svetinji in ki so se zgodili na priprošnjo sestre Katarine, preden je bila prišteta med blažene in svete.

Koliko bolj smo mi upravičeni, da sprejmemo povabilo, ki ga je po prvi kanonični preiskavi naslovil pariški nadškof dne 15. decembra 1836 na vernike: »Vernike spodbujamo, naj nosijo na sebi svetinjo ... v čast presvete Device in naj pogosto ponavljajo na njej vtisnjeno molitev: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.«




Print Friendly and PDF