Preskoči na vsebino


2. DRUGO PRIKAZANJE

Drugo prikazanje Brezmadežne opisuje sestra Katarina v pismu g. Aladelu leta 1841 takole:

»Dne 27. novembra, v soboto pred prvo adventno nedeljo, sem zvečer ob pol šestih po prvem delu premišljevanja, ko je vladala sveta tišina, zaslišala šum, kakor bi ga bila povzročila svilena obleka; prihajal je z desne strani balkona, tam nekje od podobe sv. Jožefa. Ozrla sem se tja in videla sveto Devico, stoječo v višini podobe sv. Jožefa. Preblažena Devica je bila čudovita: imela je belo svileno obleko, ki se je svetila kot zarja; bel pajčolan ji je segal do stopal, pod pajčolanom so se ji videli lasje; obraz je imela odkrit; noge so stale na obli ali polobli; drugo kroglo pa je držala v rokah, predstavljala je zemljo; roke je imela sproščene v višini prsi, oči pa obrnjene proti nebu; vsa njena pojava je bila tako čudovita, da je ne bi mogla naslikati.

Potem sem na njenih prstih nenadoma zagledala sijajne prstane, okrašene z različno svetlimi in velikimi biseri; iz biserov so žareli številni žarki, ki so se vedno bolj širili, posebno navzdol, tako da so Devici skoraj popolnoma zakrili noge.

Ko sem opazovala nebeško prikazen, je preblažena Devica obrnila oči k meni in me pogledala. Zaslišala sem glas, ki je govoril: »Krogla, ki jo vidiš, predstavlja ves svet, zlasti Francijo, potem pa tudi posamezne ljudi.«  

Nemogoče mi je povedati, kaj sem čutila in videla, in ne morem opisati lepote prikazni ter sijaja žarkov.

»Ti žarki pomenijo milosti, ki jih razlivam na tiste, ki me zanje prosijo.«

Tedaj sem razumela, kako nekaj lepega je klicati sveto Devico in kako darežljiva je do tistih, ki jo prosijo; kako obilne milosti deli tistim, ki jo zanje prosijo, in kako neizrekljivo je vesela, če jih lahko deli.

Doživljala sem nedopovedljivo notranje veselje in nisem vedela, ali še živim ali ne. Tedaj so se okrog svete Device pojavile z zlatimi črkami zapisane besede: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Tedaj sem slišala tudi glas, ki mi je govoril: »Daj, poskrbi, da bodo po tem vzorcu kovali svetinjo; vsi, ki jo bodo nosili okrog vratu, bodo prejeli veliko milosti. Posebnih dobrot pa bodo deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem.«

Ko sem bila nekega dne pri premišljevanju in razmišljala, kaj bi bilo treba dati na drugo stran svetinje, sem slišala glas: »Črka M in dvoje src že veliko pomenijo.«

V drugem opisu prikazanja sestra Katarina dopolni nekatere podatke, med drugim tele: sveta Devica je bila srednje postave; na krogli, na kateri je stala, se je zvijala kača zelenkaste barve z rumenimi lisami; krogla, ki jo je držala v rokah, je kmalu zginila in Marija je povesila roke navzdol, kot je bilo običajno na svetinji že deset let pred pismenim poročilom sestre Katarine; črka M je imela počez črto in na njej je stal križ; eno obeh src (Jezusovo) je ovijala trnova krona, drugo (Marijino) je bilo prebodeno z mečem.

To drugo prikazanje je pozneje imela sestra Katarina še večkrat, vsaj trikrat. Ni pa točno povedala, kdaj. Verjetno od julija 1830 do septembra 1831.

V svojih poročilih, ki jih je napisala na prošnjo g. Aladela, ni navajala vseh podrobnosti. Nekatere, ki so našle potem svoj odraz na čudodelni svetinji, je svojemu spovedniku le povedala, kako npr. nikjer ni sama zapisala v celoti vzklika, ki naj bi bil na svetinji. G. Aladel pa je vedel zanj.

Gotovo nas zanima, kako je ta duhovnik sprejemal nenavadne izjave svoje spovédanke. Najbolje je, da poslušamo njega samega, kakor govori v pismu g. Le Guillouju 17. marca 1834. Takole piše:

»Proti koncu leta 1830 je sestra N. N., novinka v neki pariški družbi, ki se posveča strežbi ubogih, mislila, da je pri premišljevalni molitvi videla presveto Devico, kakor jo navadno predstavljajo pod naslovom Brezmadežnega spočetja: stoje, z razprostrtimi rokami, z njenih dlani pa se kakor v snopu usipljejo žarki očarljivega sijaja; in slišala naj bi bila tele besede: Ti žarki so simbol milosti, ki jih Marija posreduje ljudem. Okrog te slike je brala v zlatih črkah napisan kratek vzklik: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo. Ko je nekaj trenutkov gledala to sliko, se je podoba obrnila in na drugi strani je videla črko M, nad njo križ, spodaj pa presveti srci Jezusa in Marije. Tedaj se je ponovno zaslišal glas in rekel: »Po tem vzorcu je treba dati kovati svetinjo in tisti, ki jo bodo nosili obdarjeno z odpustki ter pobožno molili to molitev, bodo deležni prav posebnega varstva Božje Matere.« Ta oseba me je takoj o tem obvestila; toda priznam vam, da sem vse to imel za utvaro njene pobožne domišljije; zato sem ji rekel le nekaj besed o pravi pobožnosti do Marije s pripombo, da jo na najzanesljivejši način častimo in si zagotovimo njeno varstvo, če posnemamo njene kreposti. Odšla je in se ni več ukvarjala s tem, kar je videla. Kakih šest mesecev pozneje je imela enako videnje. Ko mi je o njem poročala, sem mislil in ravnal z njo kot prvič.

Končno je po istem razdobju šestih mesecev tretjič videla in slišala iste stvari; glas pa ji je tudi rekel, da presveta Devica ni zadovoljna, ker se nihče ne zmeni, da bi dal kovati to svetinjo.

Tokrat pa sem vsej stvari le pripisoval nekaj važnosti, ne da bi to na zunaj pokazal; občutil sem nekak strah, da bi se zameril njej, ki jo Cerkev po pravici imenuje »pribežališče grešnikov«. Nekaj tednov pozneje sem imel priložnost obiskati g. nadškofa in v razgovoru sem prevzvišenemu lahko povedal vse te podrobnosti. Nadškof mi je rekel, da ne vidi nič neprimernega v tem, če se da kovati ta svetinja; saj se vse lepo strinja s cerkvenim naukom in pobožnostjo vernikov do Božje Matere in bo le pripomoglo k njenemu češčenju.

Po teh besedah častitega prelata sem se odločil in dal kovati svetinjo. Neki dogodki so bili vzrok, da je bil ta načrt preložen do junija 1832, ko je bila svetinja kovana po vzorcu, ki sem ga imel čast opisati.«




Print Friendly and PDF