Preskoči na vsebino


PRIKAZANJE - ZGODOVINSKO DEJSTVO ALI BAJKA

1. PRVO PRIKAZANJE

Ali je mogoče, da bi bila na začetku takih izrednih dejstev bajka? Da bi bila vsa izredna ozdravljenja in spreobrnjenja plod neke domišljije, sad neke samoprevare?

Le zakaj niso imele in nimajo enakih ali podobnih učinkov druge svetinje? Zakaj nimajo podobnih učinkov amuleti (op.: obeski, ki se jim pripisujejo čarovne moči v obrambo proti zlim silam), ki jih praznoverni ljudje nosijo z enakim ali še večjim zaupanjem?

Odgovor na to dobimo le, če priznamo začetno zgodovinsko dejstvo, osebno prikazovanje Božje Matere v kapeli sestrske osrednje hiše v Parizu, osebno Marijino naročilo, naj se svetinja kuje, in osebno Marijino obljubo, da bo po njej delila neštete milosti.

Kaj nam vedo o tem prikazanju povedati zanesljiva poročila?

Dogodki so se v glavnih obrisih po opisovanju sestre Katarine Labouré leta 1856 (prej je pa sproti o njih obveščala svojega spovednika g. Aladela) vrstili takole:

Leta 1830, 25. aprila, so posmrtne ostanke sv. Vincencija, ki so bili od leta 1815 shranjeni v osrednji hiši usmiljenih sester, iz pariške katedrale slovesno prenesli v osrednjo hišo njegovih misijonarjev. Po tem prenosu se je v njihovi cerkvi opravljala devetdnevnica, katere se je udeleževala tudi sestra Katarina, tedaj novinka usmiljenih sester v njih glavni hiši v Parizu. Vselej, ko se je iz te cerkve vrnila v domačo kapelo, je pred oltarjem sv. Jožefa videla srce sv. Vincencija. Bilo je trikrat različne barve: svetlo rdeče kot meso, kar je po njenem notranjem navdihu pomenilo mir, zatišje, nedolžnost in edinost; ognjeno rdeče, kar ji je pomenilo, da se bo vsa Družba obnovila in razširila do konca sveta; in temno rdeče, kar jo je navdajalo z žalostjo in ji vsiljevalo misel na spremembo državnega vodstva.

Katarina k temu dodaja, da ji je notranji glas govoril: »Srce sv. Vincencija je globoko potrto zaradi nesreč, ki se bodo skoraj zgodile v Franciji.«

Spovednik g. Aladel, ki mu je o vsem tem poročala, »jo je odvračal od vseh takih misli«.

Ves čas noviciata (okrog osem mesecev) je bila sestra Katarina deležna »velike milosti«, kot sama pravi, da je skoraj vsak dan videla našega Gospoda v sv. Rešnjem telesu; na praznik presvete Trojice pa ga je videla kot kralja v kraljevskih oblačilih in s križem na prsih. Pri tem se ji je zdelo, kakor da mu odvzemajo vse kraljevsko odličje, ki se zgublja po tleh ob njegovih nogah. Pri tem so jo spet navdajale najbolj črne in žalostne misli.

Pred praznikom sv. Vincencija (18.07.1830) je novinkam njihova ravnateljica govorila o pobožnem češčenju svetnikov, posebno Božje Matere. Po vseh izrednih milostih, ki jih je bila novinka sestra Katarina že deležna, ni čudno, če si je srčno želela videti tudi preblaženo Devico. S takimi mislimi je zvečer zaspala.

»Ob pol polnoči sem zaslišala, da me nekdo kliče po imenu. Prebudila sem se in pogledala v smer, od koder je prihajal glas ... Odgrnila sem posteljno zaveso in zagledala belo oblečenega dečka, starega približno štiri ali pet let, ki mi pravi: »Vstani hitro in pridi v kapelo, sveta Devica te čaka tam.« Takoj mi pride na misel: slišali me bodo. Deček pa mi odvrne: »Bodi mirna; pol polnoči je, vse spi, pridi, čakam te!« Hitro sem se oblekla in stopila na dečkovo stran ...

Šel je za menoj, bolje, jaz sem šla za njim. Hodil je na moji levici, obdan s svetlimi žarki. Povsod, koder je šel, so bile luči prižgane; temu sem se zelo čudila. Moje presenečenje pa je bilo ob vstopu v kapelo še večje: vrata so se odprla sama od sebe, brž ko se jih je deček dotaknil s koncem prstov – in začudenje je prikipelo do vrha, ko sem videla vse sveče in svetilke prižgane. To me je spominjalo na polnočnico. Vendar svete Device nisem videla. Deček me je povedel v svetišče k stolu g. ravnatelja; tam sem pokleknila, on pa je ves čas stal.

Ker se mi je zdelo, da že dolgo čakam, sem pogledala, če morda ne gredo nočne čuvajke po balkonu(op.: znotraj kapele).

Končno je prišel zaželeni trenutek. Deček me opozori in mi pravi: »Glej, sveta Devica prihaja!« Zaslišim nekak šum kot šelest svilene obleke, ki se bliža s tiste strani balkona, kjer je slika sv. Jožefa; (neka gospa) gre po oltarnih stopnicah na evangeljsko stran in se usede na stol ...

V dvomu sem, ali je sveta Devica ali ni. Toda deček, ki je še vedno tam, mi pravi: »Tu je sveta Devica!« Ne bi mogla povedati, kaj sem tisti trenutek občutila in kaj se je dogajalo v meni; zdelo se mi je, da ne vidim svete Device.

Tedaj mi je odločno spregovoril deček – pa ne več kot deček, marveč kot krepak moški. Tedaj sem pogledala sveto Devico in bila z enim skokom pri njej; pokleknila sem na oltarno stopnico in se z rokami naslonila na njena kolena.

Tam sem preživela najslajše trenutke svojega življenja. Ne bi mogla povedati, kaj vse sem občutila. Sveta Devica me je poučila, kako naj se obnašam do svojega duhovnega vodnika in dodala več stvari, ki jih ne smem povedati. Da bi me poučila, kako naj se vedem v svojih bridkostih, mi je z levo roko pokazala k vznožju oltarja in mi priporočila, naj prihajam tja in tam razodevam svoje težave; zagotovila mi je, da bom tam prejemala vso potrebno tolažbo.

Vprašala sem jo, kaj pomenijo vse stvari, ki sem jih videla in ona mi je to ljubeznivo pojasnila.

Ne bi vedela, koliko časa sem ostala pri njej. Ko je odhajala, sem opazila kot nekaj, kar blago ugaša: senco, ki je šla v smeri balkona po isti poti, ki je po njej tudi prišla. Vstala sem z oltarne stopnice in opazila dečka tam, kjer sem ga pustila. Rekel mi je: »Odšla je ...«

Vračala sva se po isti poti, ki je bila še vedno enako razsvetljena in tudi deček je bil še vedno na moji levici.

Mislim, da je bil ta deček moj angel varuh, ki je postal viden, da bi mi pokazal sveto Devico; zelo sem ga namreč prosila, naj mi izprosi to milost. Oblečen je bil belo, v sebi pa je imel skrivnostno luč, še bolje, žarel je v luči; star je bil videti štiri ali pet let. Ko sem se vrnila v posteljo, sem kmalu slišala uro, ki je bila dve. Zaspati nisem mogla več.«

Tak je bil potek prvega prikazanja Brezmadežne Katarini Labouré. Kaj pa ji je povedala Božja Mati v tistem približno dveurnem razgovoru? Sestra Katarina je to smela razodeti malo pred smrtjo, leta 1875. Takole je zapisala:

»Otrok moj, dobri Bog ti hoče zaupati posebno nalogo. Imela boš dosti težav, a premagala jih boš ob misli, da jih prenašaš za Božjo slavo. Zvedela boš, kaj dobri Bog hoče; to te bo mučilo, dokler ne boš povedala tistemu, ki je določen, da te vodi. Nasprotovali ti bodo, toda prejela boš milost; ne boj se. Zaupno povej vse, kar v sebi doživljaš. Povej preprosto, zaupaj, ne boj se.

Videla boš nekatere stvari. Poročaj o tem, kar boš videla in slišala; navdihe boš prejemala po svojih molitvah. Poročaj o njih in o tem, kar ti jaz povem in kar boš spoznala v svojih molitvah.

Časi so zelo slabi; nesreče se bodo zgrnile nad Francijo, prestol bo zrušen, ves svet bodo pretresale nesreče vseh vrst (sveta Devica je imela trpeč izraz, ko je to govorila). Toda prihajajte k vznožju tega oltarja, tu se bodo razlivale milosti ... na vse, ki jih bodo prosili, velike in majhne; milosti se bodo razlivale posebno na tiste, ki bodo zanje prosili.

Otrok moj, rada bi razlivala milosti posebno na Družbo. Boli me, ker je glede redoljubnosti veliko razvad, ker se pravila ne izpolnjujejo, ker sta obe Družbi zelo popustili; povej to tistemu, ki mora skrbeti za to, čeprav ni predstojnik, zaupana pa mu bo skrb za Družbo na poseben način; storiti mora vse, kar bo v njegovi moči, da bodo pravila spet upoštevana. V mojem imenu mu povej, naj pazi na slabo čtivo, na izgubljanje časa in na obiske.

Ko bodo pravila spet upoštevana, se bo neka družba pridružila (vaši) Družbi. To ni običajno, toda rada jih imam (sestre); reci, naj jih sprejmejo. Bog jih bo blagoslovil in uživale bodo globok mir.

Družba bo deležna globokega miru in postala bo velika.

Toda prišle bodo velike nesreče. Nevarnost bo velika. Vendar se ne bojte; reci, naj se ne bojé. Božje varstvo bo vedno nad njimi na prav poseben način in sv. Vincencij vas bo varoval (sveta Devica je bila še vedno žalostna).

Tudi jaz bom z vami. Vedno bedim nad vami; naklonila vam bom velike milosti ... Prišel bo čas, ko bo nevarnost velika. Zdelo se bo vse izgubljeno. Tedaj bom z vami, zaupajte. SPOZNALI BOSTE, DA SEM VAS JAZ OBISKALA, da je Božje varstvo nad Družbo in varstvo sv. Vincencija nad obema Družbama. Zaupajte, ne postanite malodušni; tedaj bom z vami.

Ne bo pa tako z drugimi družbami. Padle bodo žrtve (sveta Devica je imela solzne oči, ko je to rekla). Med pariško duhovščino bo dosti žrtev. Gospod nadškof bo umrl (pri tej besedi spet solzne oči).

Otrok moj, križ bo zaničevan; metali ga bodo ob tla. Kri bo tekla; spet bodo odprli stran našega Gospoda. Ceste bodo polne krvi (tu sveta Devica ni mogla več govoriti, bolečina se ji je zarisala na obrazu). Otrok moj – mi je rekla – ves svet bo v žalosti. Pri teh besedah sem pomislila: kdaj bo to? Prav dobro sem razumela: 40 let.

*

V zvezi s tem me je g. Aladel vprašal: 'Ali veste, če boste takrat zraven vi in tudi jaz?' Odgovorila sem mu: 'Drugi bodo zraven, če midva ne bova.'

V Marijinih besedah so – kot smo videli – napovedani prihodnji dogodki.

G. Aladel, dušni vodnik sestre Katarine, je bil kmalu imenovan za vrhovnega ravnatelja Družbe hčera krščanske ljubezni in je v njej obnovil duha in disciplino.

Družbi hčera krščanske ljubezni sta se pridružili celo dve družbi: sestre krščanske ljubezni, ki jih je ustanovila sv. Elizabeta Ana Bayley Seton v ZDA, in avstrijska veja usmiljenk iz Strasbourga, ki jih je vodila mati Leopoldina Brandis. To se je zgodilo leta 1850.

V hudih nesrečah sta mišljeni predvsem revoluciji 1830 in 1870/71. Leta 1830 je bil v Parizu zrušen kraljevi prestol. Leta 1870/71 je po pariških ulicah tekla kri; člane več družb in mnoge škofijske duhovnike so pobili, prav tako nadškofa msgr. Darboya. Usmiljenke in lazaristi niso bili prizadeti.

Toda ali niso bile te napovedi dane »post facta«, po že izvršenih dogodkih?

Vsaj za eno dejstvo je zanesljivo ugotovljeno, da so zanj nekateri vedeli, preden se je zgodilo: za nasilno smrt pariškega nadškofa za časa komune. To je zgodovinsko izpričano.

Apostolski proces za razglasitev sestre Katarine za blaženo se je začel 11. decembra 1907. G. Serpette, ki je bil tedaj superior misijonske hiše v Berceau de Saint-Vincent-de-Paul, je pod prisego izjavil naslednje:

- Med državljansko vojno leta 1870 je g. Chinchon, ki je bil po smrti g. Aladela spovednik sestre Katarine in ravnatelj novincev in bogoslovcev Misijonske družbe, odpeljal to mladino iz Pariza v Berceau. Ko je bilo podpisano premirje, je 20. marca odpotoval v Pariz, da bi pripravil njihovo vrnitev v osrednjo hišo. Ni vedel, da je bila dva dni prej oklicana komuna. Večkrat je šel v Enghien (kjer je živela sestra Katarina); tam je maševal še na veliko nedeljo (9. aprila) in videl sestro Katarino. »Imela je, so mi pripovedovali – pravi pozneje pri škofijskem procesu – preroško videnje nesreč, ki se bodo zgrnile na domovino. Zagotavljala je, da nas bo Previdnost varovala, če bomo ostali mirno v svojih hišah.«

17. aprila je izkoristil dovoljenje, ki ga je dala komuna vsem, ki so bili stari nad 40 let, in zapustil Pariz. Najprej je odpotoval v Belgijo, potem pa se je vrnil v Berceau, kamor je prišel 19. maja, pet dni pred pobojem talcev. Na dvorišču ga je obdala mladina, ki bi ga rada videla in kaj od njega zvedela. Na podlagi zapisov neke sestre, ki jih ima pri sebi, je zanesljivo napovedal smrt nadškofa Darboya in duhovnikov, ki so bili kot on talci komune. Zvečer je g. Serpette (ki podaja to pomembno izjavo) šel k ravnatelju g. Chinchonu. Ta je vzel zvezek tiste sestre v roke in naglas prebral približno dve vrstici, kjer je bila napovedana nasilna smrt nadškofa, potem pa čisto po tihem prebral še nekaj mest iz istega zvezka.

Radovedni bogoslovci so vsak dan tesnobno spraševali duhovnike v hiši, ki so brali časopise, če je v Parizu kaj novega z nadškofom in talci. Niso dolgo čakali; čez pet dni je neki časopis priobčil obvestilo, ki je naznanjalo najprej le smrt nadškofa, potem pa tudi drugih talcev, ki so bili ustreljeni skupaj z njim. To je na mlade ljudi naredilo silen vtis.

G. Chinchon je tisti zvezek izročil g. Lacourju, tedaj hišnemu predstojniku v Berceauju, ki je o njem večkrat govoril z g. Serpettom, ki je postal njegov naslednik.

V revoluciji leta 1830 je dobil g. Aladel sam majhno potrdilo o verodostojnosti sestre Katarine. V tistih strašnih dneh mu je rekla, »da bo neki škof prosil zatočišča pri Sv. Lazarju in naj ga brez strahu sprejmejo, ker bo tam na varnem«. In res je prosil za gostoljubnost in skrivališče msgr. Frayssinous, ki je bil minister za bogočastje pod Karlom X. Ker se je pa sam bal, da ni dovolj na varnem, se je kmalu umaknil v Saint-Germain-en-Laye.

Druge napovedi so že s tema dvema potrjene, zlasti če istočasno upoštevamo poštenost sestre Katarine, ki o njej niso mogli dvomiti v nobeni preiskavi, marveč so jo mogli le potrditi.




3-Brezmadežna siplje



3-Preiskave



2-Drugo prikazanje



Print Friendly and PDF