Preskoči na vsebino


Petnajsto premišljevanje: Kontemplacija in akcija

Tema

Naše služenje mora biti podprto z molitvijo in kontemplacijo, da bi se lahko uresničevalo tudi v težkih trenutkih in v skladu z Božjo voljo. Vincencij je zgled nujnega ravnotežja med kontemplacijo in akcijo.

Uvodna molitev

Dobri Bog, ti vse povezuješ. Naj moja molitev podpira moje delovanje in naj moje delovanje hrani mojo molitev. Naj ti v vsem ustrežem z vsem srcem.

 

O Vincenciju

Neko nedeljo je Vincencij v pridigi opozoril svoje podeželske župljane, da so v neki samotni hiši vsi bolni in v stiski, ki se je ne da opisati. Verniki, zlasti žene, so bili zaradi njegovih besed tako ganjeni, da so po maši trumoma hiteli tja. Še isto popoldne se je k bolnikom namenil tudi Vincencij. Ko je nesel sveto popotnico, je srečeval številne žene, ki so se vračale. Po tem dogodku je razmišljal, kako bi jih organiziral za dolgoročno pomoč. Napisal je priročnik za takšno župnijsko ustanovo za služenje revnim in bolnikom. Pozneje so v mnogih krajih sprejeli njegov načrt in te ustanove poimenovali bratovščine krščanske ljubezni. Dobrota, ki so jo župljani izkazali bolni družini, je bila sicer dobra, a ne dovolj premišljena, ker sta ji za dolgoročni učinek manjkali modrost in praktičnost.
Ta dogodek je torej spodbudil razmislek in Vincencijev načrt se je po molitvi in premišljevanju začel uresničevati. Ne le da je molitev spodbudila delovanje, ampak je Vincencij sčasoma jasneje dojel, da so bila srečanja z ubogimi srečanja z Jezusom Kristusom. Zato bo govoril o tem, kako se iskanje Boga v molitvi dopolnjuje s tem, da ga najdemo v sočutnem  delovanju. To dopolnjevanje je živo izrazil v nagovorih hčeram krščanske ljubezni.
Pod pritiskom nujnih nalog so se mnoge hčere krščanske ljubezni znašle v stiski s časom. Da ne bi trpela ne molitev ne delo, jim je Vincencij pojasnil:
»
Če morate zjutraj v času premišljevalne molitve kakemu bolniku nesti zdravila, pojdite tja v Božjem imenu. A v takem primeru prej obudite dejanje vdanosti v Božjo voljo, darujte
Bogu svoje delo in ostanite v duhu združene s sosestrami, ki so pri molitvi v materni hiši ali drugod; potem pojdite brez vznemirjenosti tja, kamor vas kliče skrb za uboge.
Če vam je pozneje, ko pridete domov, mogoče opraviti malo premišljevanja ali duhovnega branja, toliko bolje. Vendar nič ne izgubite, kadar premišljevanje iz upravičenega razloga opustite. In če je kateri razlog upravičen, je to gotovo pomoč bližnjemu. Zapustiti Boga zaradi Boga sploh ni ‘zapustiti Boga’, ampak gre za to, da eno dobro delo nadomestimo z drugim, ki je zaslužnejše, ker je bolj potrebno. Če torej zato, da bi mogle pomagati kakemu ubogemu, opustite premišljevanje ali duhovno branje, ali če morate iz istega vzroka ob času molčanja govoriti, vedite, drage sestre, da se to pravi služiti Bogu. Kakšna tolažba za
hčer krščanske ljubezni, ko pomisli: ‘Grem pomagat mojim ubogim bolnikom in Bog bo to sprejel namesto molitve, ki bi jo lahko prav zdaj opravljala.’ In naj gre veselo, kamorkoli jo kliče Bog.«

Premor

Razmislite o lastni izkušnji glede molitve in delovanja. Ali sta se medsebojno krepila?

 

Vincencijeve besede

Vincencij je natančno pokazal, kaj je najboljši vir kontemplacije: »Svoje delo moramo posvetiti, tako da v njem iščemo Boga, in ga opravljamo zato, da ga v njem najdemo. To je
bolj pomembno kakor zgolj zavest, da je bilo opravljeno.
«
V pravilih, ki jih je Vincencij predlagal hčeram krščanske ljubezni, je poudarjal, naj bo Jezus vodilni zgled, kako združevati molitev in delovanje: »Hčere krščanske ljubezni so poklicane k posnemanju Jezusa, ‘svojega najpopolnejšega vzora’ in ‘k prizadevanju, da bi sveto živele in se zelo skrbno trudile za lastno popolnost’. Zato naj z deli krščanske ljubezni do ubogih združujejo tudi pobožne vaje duhovnega življenja, kot jim naročajo ta Pravila. Ker so le-ta najprimernejše sredstvo za dosego tega cilja, naj se trudijo, da jih zelo zvesto izpolnjujejo.«