Preskoči na vsebino


Štirinajsto premišljevanje: Ustvarjalnost in sodelovanje v služenju

Tema

Oznanjevanje vesele novice ubogim zahteva bistroumnost, povezano s skupinskim delom. Način, kako je Jezus zastavil nova pota in zbral apostole, je Vincencij uporabljal kot zgled, kako biti ustvarjalen in pritegniti ljudi.


Uvodna molitev

Bog Stvarnik, razširi mi pogled in vnemi mi ustvarjalnost v služenju tvojemu kraljestvu. Poveži me z drugimi kristjani, ki si prizadevajo, da bi služili tvojemu ljudstvu. Mirno nas vodi po svoji poti skozi napetosti in pritiske pri našem skupnem delu.


O Vincenciju


Vincencij je skušal vsa svoja prizadevanja usmeriti na neposredno služenje ubogim. Pri tem se je zavedal, da bo moral zbirati različne skupine ljudi,  jih motivirati in se z njimi dogovarjati. Nenehno je spretno iskal, kako povezovati talente tistih, ki so bili pripravljeni delati.

Njegova ustvarjalnost se je pokazala tudi pri prepoznavanju ljudi, ki bi mogli z njim sodelovati. Tako je črpal podporo in izkoristil veščine ali talente pri gospeh iz višjih krogov, pri politikih in profesorjih, ječarjih in ofcirjih, ženah in zapornikih, pri delavcih na zemljiških posestvih in trgovcih, župnijskih duhovnikih in nunah v klavzuri. Primer takšnega ustvarjalnega ‘novačenja’ je bila Marjeta Naseau, mlado kmečko dekle. Vincencij jo je vključil v bratovščino premožnih plemkinj, ki jih je v Parizu zbiral za dobrodelno delo. Marjeta zagotovo ni sodila v njihove vrste. Plemkinje so bile namreč iz družbene elite, ona pa je bila le kravja pastirica.
Marjeta se je v želji, da bi poučevala uboge, sama naučila brati, ko je mimoidoče spraševala za posamezne črke abecede. Ko je zvedela, da bratovščina krščanske ljubezni v neki pariški župniji pomaga ubogim in bolnim, je potrkala na njena vrata in se ponudila, da bi prostovoljno skrbela za uboge in bolne. Za razliko od žena iz visoke družbe je Marjeta razumela stiske in stanje ubogih in bolnih. Sčasoma je postala glavna opora bratovščine in pritegnila še druga podeželska dekleta k služenju. Neke mrzle noči je odstopila svojo posteljo dekletu, ki je zbolela za kugo. Marjeta se je od nje okužila in kmalu umrla. Vincencij jo je v svojih govorih pogosto dajal za zgled služenja ubogim.
Vincencijeva osebna ustvarjalnost se kaže v tem, kako je cenil ljudi, ki so imeli podobne sposobnosti kakor Marjeta. Še zlasti pa se njegova  ustvarjalnost razodeva v njegovem so delovanju z Ludoviko de Marillac. Ludovika je namreč vodila bratovščino deklet, ki se je zbrala ob njej, jo utrjevala in uredila v skupnost, ki je danes splošno znana kot Družba hčera krščanske ljubezni ali usmiljenke.
Nihče pred Vincencijem ni mislil, da bi »
preprosta kmečka dekleta« (Vincencijeve besede) mogla opravljati pastoralno službo. Še bolj radikalna je bila misel o ženskah z zaobljubami, ki bi delale zunaj samostana. Mnogi so namreč negodovali, ko so videli hčere krščanske ljubezni v revnih predelih mest in na ulicah. Vincencij je neomajno branil svojo novost. Če ‘Božji ubožci’ in bolniki potrebujejo strežbo, so pač potrebne ustvarjalne prilagoditve. Vincencij je pripomnil: »Toda ker so hčere krščanske ljubezni bolj izpostavljene nevarnostim za greh kot redovnice s klavzuro, ker imajo za samostan le hiše bolnikov in hišo, kjer živi predstojnica, le najeto stanovanje za celico, župnijsko cerkev za kapelo, mestne ulice za samostanski križni hodnik, pokorščino za klavzuro, ker smejo hoditi le k bolnikom in kamor je potrebno zaradi njihove službe, Božji strah za zamreženo okno, sveto skromnost za kopreno, ker ne delajo nobenih redovniških zaobljub, da zavarujejo svoj poklic, temveč samo vztrajno zaupajo v Božjo previdnost in prinašajo Bogu v dar vse, kar so in kar mu v osebi ubogih storijo, morajo biti … tako ali še bolj krepostne, kakor če bi v kakem redu naredile zaobljube, in zato se morajo truditi, da se na vseh teh krajih vedejo vsaj tako zadržano, zbrano in spodbudno kakor prave redovnice v svojih samostanih.«


Vincencij je tu ob uporabi tradicionalnega izrazoslovja razložil edinstveno, ustvarjalno obliko življenja, ki so jo razvile hčere krščanske ljubezni. S svojo značilno domišljijo je pritegnil eno daleč premalo upoštevanih skupin v svoj vedno širši krog oznanjevalcev evangelija in služabnikov ubogih.

Premor

Vprašajte se: Ali se kdaj oklepam ugodnega načina služenja drugim, čeprav bi bil nov način lahko koristnejši?

 

Vincencijeve besede

Ko je opogumljal eno svojih skupnosti, naj premaga ovire pri služenju, je dejal: »Ljubezen je neskončno iznajdljiva.«
Ljubezen mora okrepiti tudi sodelovanje v služenju. V smernicah svojim duhovnikom jih je spomnil na motivacijo za njihovo skupno delo:
»
Kristus, naš Odrešenik, je zbral apostole in učence in jim dal navodila za lepo skupno življenje ... Zato mora tudi naša mala Družba hoditi po stopinjah Kristusa in njegovih učencev.«

Vincencij je spomnil članice ene svojih dobrodelnih ustanov, da Božja previdnost sama kliče kristjane, naj bodo ustvarjalni v oblikovanju skupnosti, ki služijo: »Ženske niso imele v Cerkvi javne vloge kakih osemsto let. Pred tem pa so bile diakonise. Te so bile v cerkvah odgovorne za razporejanje žensk in njihovo poučevanje v  liturgičnih obredih. Nekako v času Karla Vélikega je po neki skrivnostni odredbi Previdnosti ta dejavnost žena prenehala. Osebe vašega spola odtlej niso imele nobene vloge več. Sedaj pa se je ta ista Previdnost obrnila na žene, da odpravijo pomanjkljivosti pri strežbi ubogim bolnikom v Glavni pariški bolnišnici (Hôtel-Dieu). Odgovorile so na Božji načrt in kmalu, ko so se jim pridružile še druge, jih je Bog postavil za matere zavrženim otrokom, jim zaupal vodstvo bolnišnic in delitev miloščine v Parizu … Po Božji milosti so se te dobre duše goreče odzvale in vztrajale.«

Razmislek

Vincencijevo zapuščino označuje usmerjenost k enemu samemu cilju in obenem k odprtosti. S srcem, naravnanim na ljubezen do Boga in bližnjega, je iskal, kako bi to ljubezen naredil dejavno in verodostojno. Pristope, za katere se drugi niso zmenili, je on opazil, ker so se mu zdeli nova priložnost za apostolsko delo.
Ker je imel pred očmi služenje, se ni togo oklepal tistega, kar je že vedel. Ko je opazil bodisi stisko, zaradi katere je bilo treba nekaj ukreniti, bodisi  dobro, ki ga je bilo treba narediti, je po tehtnem premisleku opustil že preizkušeno in uveljavljeno. Tako je na primer uvajal novost, ko je vzpostavljal bratovščine premožnih ljudi, da so delali z ubogimi in oskrbovali berače v gostiščih na pol poti med dvema mestoma; ko je pridobival zapornike, da so med misijonom pomagali sozapornikom; ko je pridigal duhovne vaje na srečanjih duhovnikov; ko je organiziral žene in dekleta za postrežbo po domovih in tako naprej.
Sočasno je Vincencij vedno znova spodbujal ljudi, ki so se posvečali služenju, naj sodelujejo med seboj. Jezus je zbral apostole in učence, da bi veselo oznanilo moglo
doseči oddaljene dežele. Vincencij je sledil njegovemu zgledu in uporabljal svoje ustvarjalne sposobnosti za to, da je ljudi zbiral ter jih potem usmerjal in spodbujal, naj sodelujejo in se vzajemno podpirajo pri služenju ubogim.
Služenje ubogim je imelo zanj prednost pred vsem drugim, čeprav je s tem razburjal mogočneže tistega časa. Hote je spreminjal lastne navade, če so ovirale njegovo poslanstvo, in izpodbijal ozko mišljenje drugih. Medtem ko je glede na cilje ostajal neomajen, je bil glede sredstev prilagodljiv. Kristusova ljubezen mu je dajala sidro in svobodo, da je storil, kar je bilo treba storiti.


Molite ponavljajoč Vincencijeve besede: »Ljubezen je iznajdljiva.« Bodite pozorni na sleherno podobo, ki vam med molitvijo pride na misel. Ko začutite, da ste pripravljeni, si prikličite v spomin primer, ko ste se v svojih poskusih, da bi nekoga ljubili, počutili nemočni. Nato pretehtajte naslednja vprašanja:

  • Ali me je ljubezen vodila k iskanju sredstev ali pristopov, ki so bili zame zunaj ustaljenega?
  • Kakšni so bili moji občutki?
  • Če nisem poskusil drugih pristopov, zakaj ne?
  • Ali je kdo, ki bi ga rad ljubil prav zdaj, vendar mi razmere to onemogočajo?
  • Kako bi moja ljubezen lahko bila domiselna? (Lahko opišete načine pristopanja k tej osebi; morda nenaden vzgib.)

Zahvalite se Bogu za ustvarjalnost v preteklosti in ga prosite za milosti, ki jih prav zdaj potrebujete, da bi ljubili ustvarjalno.
Ob mnogih priložnostih je Jezus deloval povsem drugače, kakor so ljudje pričakovali. Ko sprostite svoje telo in dihate počasi in globoko, premišljujte o pripovedi, ko se je Jezus soočil s pismouki in farizeji, ki so nasprotovali ozdravljanju v soboto:
Jezus je neko soboto šel v shodnico in učil. Tam je bil človek, ki je imel desno roko suho. Jezus je vedel, da ga pismouki in farizeji zalezujejo, da bi videli, če bo res koga ozdravil v soboto. Nestrpno so namreč čakali, da bi ga česa obtožili. Čeprav je vedel, kaj naklepajo, je namignil možu s suho roko in rekel: »Vstani in stopi v sredo shodnice!« Vstal je in stopil tja. Potem se je obrnil k pismoukom in farizejem: »Vprašam vas, ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ozrl se je po vseh naokrog in rekel možu: »Iztegni roko!« Ta je to storil in roka je ozdravela. Pismouke in farizeje pa je pograbil bes in govorili so med seboj, kaj bi mogli storiti Jezusu. (Prirejeno po Luku 6,6-11)

Razmišljajte zdaj ob naslednjih vprašanjih:
Kakšni občutki vas navdajajo, ko prebirate ta odlomek?
Je bil Jezus prestrog do pismoukov in farizejev? Če menite da, zakaj?
Ste kdaj dovolili tradiciji, pritiskom drugih ali običajem, da so vam narekovali pogoje ali način ljubezni oziroma dobrodelnosti? Izprašajte si vest glede tega. Pogovorite se z Jezusom o svojem odnosu do družbenih norm, navad in zakonov, ko pridejo v konflikt z ljubeznijo.
Sodelovanje v služenju je lahko polno večjih ali manjših težav. V svojem dnevniku se pogovorite z Jezusom o položaju, ki se vam zdi prav zdaj najbolj zapleten. V pogovoru zagotovo prosite Jezusa, naj vam nakaže, kako bi lahko vzpostavili boljše sodelovanje ali vsaj prekinili napetost. Prosite za milosti, ki jih potrebujete, da bi bili v tej situaciji podobni Jezusu.
Ali je v vaši družini, župniji ali sosedstvu kakšna stiska, ki kliče po pozornosti? Ali lahko zberete ljudi, da bi rešili to težavo? Prosite Boga za pomoč, da bi storili potrebne korake.

Božja beseda

Predvsem pa se oblecite v ljubezen, ki vse povezuje v popolno skladnost. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte … In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu.(Prirejeno po Pismu Kološanom 3,14-17)

Sklepna molitev

Moj Bog,
naj ti ugaja, da si ti tista vez,
ki v eno povezuje srca oznanjevalcev evangelija
v skupni ponižnosti,
edinosti in spoštovanju.
Naj dobri učinki medsebojne povezanosti,
ki ji omogočaš, da se med njimi razvija,
nenehno rastejo in napredujejo.
Daj, da bodo sadovi njihovega dela
za zveličanje duš vztrajno rastli.
Utrdi jih v njihovem prizadevanju
in bodi ti sam njihova končna nagrada.

Print Friendly and PDF