Preskoči na vsebino


Dvanajsto premišljevanje: Gorečnost

Tema

Gorečnost za Božje kraljestvo se mora razžareti do te mere, da se bo Božja beseda lahko širila in preoblikovala vse človeštvo.

Uvodna molitev

Neizmerno ljubeči Bog, vnemi me za evangelij. Naj mi ne da miru njegovo neodložljivo uresničevanje. Priganjaj me z njegovo močjo. Naj se razplamti moja gorečnost za oznanjevanje tvoje navzočnosti in naj delujem z ljubeznijo.

O Vincenciju

Vincencij je svaril druge, naj se v svoji gorečnosti za širjenje veselega oznanila ne preobremenjujejo. Kljub temu sam ni vedno sledil lastnemu nasvetu.

Ko je imel devetinšestdeset let,  je po vsej Franciji izbruhnila državljanska vojna, znana po imenu fronda. Pariz je postal vojni tabor. Vincencij, zgrožen zaradi trpljenja ljudi, je zaskrbljeno opazoval, kako zaloge hrane hitro kopnijo, ko je razdeljeval pomoč žrtvam vojne.

Odločil se je, da bo poskusil posredovati. Neke strupeno mrzle januarske noči je s spremljevalcem odjahal iz Pariza in se izognil vojski, ki je obkrožala mesto. Nekaj kilometrov proč od mestnih vrat sta prišla do zaledenele reke Sene in se prebila do kraljičinega tabora. Kraljica je sicer Vincencija vljudno sprejela, vendar je zavrnila njegov predlog, naj kot prvi korak k miru odslovi glavnega ministra kardinala Mazarina.

Vincencij, ki mu zlepa ni zmanjkalo poguma, je šel sam h kardinalu Mazarinu in ga rotil, naj odstopi. Mazarin sicer ni kaznoval Vincencija za njegovo predrznost, odpustil pa ga je iz zelo pomembne komisije za verske zadeve in razširil govorice, da je Vincencij na dvoru za vedno izgubil vpliv.

Ko je Vincencij spoznal, da ne more ne pri kraljici ne pri Mazarinu ničesar doseči, je odjezdil nazaj proti Parizu skozi podeželje, ki so ga razdejale premikajoče se vojske. Ko sta se s spremljevalcem prebijala čez neko drugo reko, se je konj spotaknil in Vincencij je padel v mrzlo vodo. Spremljevalec ga je rešil in privlekla sta se do bližnjega prenočišča, kjer sta se posušila. Tam sta ostala teden dni, da sta si opomogla. Že po dnevu okrevanja pa je Vincencij kljub močni oslabljenosti začel gostitelje poučevati v veri.

Preostali del zime je Vincencij, po tedanjih merilih že starček, prepotoval zahodno Francijo, podpiral prizadevanja za pomoč in nadziral dobrodelne družbe, ki jih je ustanovil.

Ob koncu zime se je izmučen vrnil v Pariz na nujno potreben počitek. Toda na tisoče obubožanih beguncev je v vrsti čakalo pred vrati Sv. Lazarja. Vincencij in njegovi so vso pomlad skrbeli za zasilno zatočišče in zbirališče hrane v svoji materni hiši.
Gorečnost je Vincencija razvnemala do konca. V zadnjem letu življenja je sobratom zaupal:
»
Kar zadeva mene, kljub letom, ki jih imam (79), nisem opravičen, da ne bi delal za zveličanje teh ubogih. Kdo naj bi me pri tem oviral? Če ne bi mogel pridigati vsak dan, bom to storil dvakrat na teden. Če ne bi mogel imeti dolgih pridig, bom imel kratke. Če se ne bi mogel povzpeti na velike prižnice, bom poiskal kaj manjšega. In če me tudi tako ne bi mogli razumeti, kaj bi mi preprečilo, da ne bi tem dobrim ljudem govoril preprosto, po domače, kot sedaj govorim z vami, in jih zbiral okrog sebe, kakor ste zbrani vi?«

Premor

Vprašajte se: Ali je v meni gorečnost za Božje kraljestvo?

Vincencijeve besede

V eni najbolj znanih konferenc je Vincencij govoril o gorečnosti:
»
Zdaj o gorečnosti. Ta obstaja v čistem hrepenenju, da postanemo všeč Bogu in koristni bližnjemu. Širiti Božje kraljestvo in si prizadevati, da bi bližnjemu pomagali do zveličanja ali je na svetu kaj popolnejšega? Če je ljubezen do Boga ogenj, je gorečnost njen plamen; če je ljubezen sonce, je gorečnost njen žarek. Gorečnost je najčistejša ljubezen.«

Razmislek

Vincencij je iz izkušnje vedel, da gorečnost lahko zaide. Zato je pogosto svaril pred »neurejenim navdušenjem«, pred nepremišljeno gorečnostjo, ki izvira iz želje po pohvali ali iz neke jeze. Takšni nagibi izvirajo bodisi iz prepričanja v lastni prav bodisi iz hromečega ukvarjanja s samim seboj: ko poudarjam, kaj delam jaz, namesto da bi se vprašal, kaj hoče Bog, da storim. Po teh nagibih se zgrešena gorečnost razlikuje od prave.

Prava gorečnost namreč človeka podžiga z Božjo ljubeznijo, s spoznanjem, da vsi darovi in vsa moč prihajajo od Boga; zaradi tega je skromna, vendar odločna in pogumna, ko se mora soočati z zaničevanjem in preganjanjem. Prava gorečnost deluje z dobrohotno ljubeznijo, ne pa iz želje po manipuliranju ali všečnosti, ker je dobrodelnost npr. trenutno modna muha. Krščanska gorečnost se zgleduje po Jezusovi gorečnosti za oznanjevanje vesele novice o Božji ljubezni in za zdravljenje ran trpečim.

Da bi Vincencij razbral pravo smer za svojo gorečnost, se je opiral na uvide svojega duhovnega voditelja in zaupnih prijateljev, na odziv ljudi, katerim je služil, in na smernice svoje skupnosti. Hotel se je trdno prepričati, da prihaja ogenj njegove gorečnosti iz ljubezni do Boga in do njegovih bratov in sester, ne pa iz zmotne zavesti o lastni pomembnosti. Ogenj krščanske gorečnosti greje in hrani; nikdar ne uničuje. Krščanska gorečnost ustvarja, daje energijo in omogoča celosten razvoj. Da bi zanesljivo vedel, da njegov ogenj gori iz pravega vira, je Vincencij prisluhnil tistim, ki jim je zaupal.

Znova preberite oddelek Vincencijeve besede v tem poglavju. Izberite misel, ki vam je najbližja ali je za vas izziv. Razmišljajte o tem. Potem se pogovorite z Jezusom, kako bi mogli biti bolj goreči … goreči kakor on!
Kaj vas prav sedaj podžiga? Kdaj doživljate gorečnost? Da bi odgovorili na ti vprašanji, razmislite o trenutkih v svojem življenju, ko ste se počutili najbolj živega, napolnjenega z energijo; ko ste izžarevali zaupanje, da je to, kar počnete, dobro in smiselno; ko ste želeli, da bi mogli ta občutja obdržati vse življenje.
Posebno pomembno znamenje gorečnosti je zvestoba. To je vnetost in zavezanost ljubezni, služenju ali verovanju, ki ni kratkotrajna, ampak dolgo zdrži. Razmišljajte o nekaterih zvestobah in nezvestobah v svojem življenju. Prinesite vse to pred vedno zvestega Boga v zahvalo ali obžalovanje. Prosite odpuščanja za nezvestobo. Prosite za milost, ki jo  potrebujete, da boste mogli biti zvesti še naprej.
Sedite mirno. Sprostite se, zaprite oči. Zavestno spremljajte svoje dihanje, da občutite zrak, ki polni in zatem zapušča vaša pljuča. Ko ste se povsem umirili, začnite ob vdihu moliti besede: »Kristusova ljubezen« – in ob izdihu: »me priganja.« Te besede, ki so vzete iz Drugega pisma Korinčanom 5,14, sta ustanovitelja dala za geslo hčeram krščanske ljubezni.
To premišljevanje vam bo morda pomagalo, da se dotaknete Božjega ognja. Pomislite, kako je poziv Mojzesu, naj osvobodi Božje ljudstvo iz suženjstva, poziv vsem, ki hodijo za Jezusom Kristusom. Najprej se sprostite. Udobno se namestite. Dihajte počasi. Če čutite, da je potrebno, pretegnite svoje ude. Ko ste pripravljeni, začnite potovanje z Mojzesom na goro Horeb. Vzpenjate se po gorski poti ... Hoja traja in traja … Pridete na jaso ... Grm pred vami je nenadoma v plamenih ... A glej, plameni ga ne použijejo ... In nato iz sredine gorečega grma Bog dvakrat pokliče vaše ime ... Vi odgovorite: »Tukaj sem!« ... Tedaj vam Bog zapove: »Sezuj si čevlje, kajti kraj, kjer stojiš, je svet!« ... Naglo sezujete čevlje ... Bog  reče: »Jaz sem Bog tvojih prednikov. In videl sem bedo svojega ljudstva v svetu, v tvojem mestu, v tvoji okolici. Slišal sem njihove klice na pomoč. Prišel sem, da jih rešim. Pošiljam te, da vodiš moje ljudstvo v svobodo, resnico, pravičnost in mir ...« Vi odgovorite: »Toda, moj Bog, kaj naj storim?« ... »Poglej okrog sebe, moj prijatelj, kdo so ubogi v tvoji sredi, kdo je bolan, kdo osamljen, kdo v stiski.« ... Premišljujte Božje predloge, ki so namenjeni vam … Nato odgovorite na Božje vprašanje ... Pristavite še: »Toda, Bog, jaz ne morem pomagati vsem tem ljudem!« ... Bog odgovori: »Res je! Kaj pa lahko narediš?« ... Po premisleku odgovorite in naštejete nekaj dobrih reči, ki jih zmorete opraviti ... Bog vam reče: »Pojdi zdaj,  pomagal ti bom na poti. S teboj bom.« ... Plamen v hipu ugasne ... Odpočijte si nekaj trenutkov in premišljujte to srečanje z Bogom ... Ko boste pripravljeni, sestopite z gore in odprite oči.

Po tem vódenem premišljevanju boste morda želeli zapisati kakšno reakcijo v svoj dnevnik.

Božja beseda

Dokaz Božje ljubezni smo prejeli, ko je Jezus prišel in dal svoje življenje za nas. Sedaj smo tudi mi dolžni dati življenje drug za drugega. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje, zapira pa svoje srce pred brati in sestrami v stiski? (Prirejeno po Prvem Janezovem pismu 3,16-17)
 

Sklepna molitev

Gospod Jezus, vžgi v mojem srcu željo, da bi ti služil.
Ves čas, ko si živel na svetu, si mislil le na odrešenje vseh ljudi.
Uči me s svojim zgledom, obdari me z vsemi krepostmi, ki so lastne pravim oznanjevalcem evangelija.
Daj, da s svojo gorečnostjo vržem ogenj na vse okrog sebe.
Hočem se ti darovati z dušo in telesom, z duhom, srcem in mišljenjem, da bi vedno delal, kar ti je všeč.

Print Friendly and PDF