Preskoči na vsebino


Enajsto premišljevanje: Umiranje sebi

Tema

Služenje Božjemu ljudstvu ima svojo ceno. Da bi namreč kristjani izpolnjevali Božjo voljo, se morajo odpovedati predsodkom, ugodnostim, priljubljenim idejam. Tovrstna disciplina jih kliče, naj umirajo samim sebi, da bi hodili za Jezusom. Vincencij je imenoval to disciplino mrtvenje (lat. mortificatio).

Uvodna molitev

Jezus, ti si molil, živel in umrl, da si izpolnil Božjo voljo. Oklenil si se zahtev ljubezni in preroštva, da si nam prinesel Božje kraljestvo. Pomagaj mi, da bom manj navezan na stvari, ki jih imam; da se odpovem stvarem, ki me zasužnjujejo in mi preprečujejo izpolnjevati tvojo voljo. Naj umiram vsemu, kar me ločuje od tebe in od služenja tvojemu ljudstvu.

O Vincenciju

Mrtvenje ali umiranje samemu sebi ni bilo za Vincencija nekaj teoretičnega. V šoli služenja je namreč plačal ceno za izpolnjevanje Božje volje.
Ko je bil še mlad, je njegova želja, da bi služil ubogim, naglo rastla. Toda odpor, ki ga je ob njih začutil, je kmalu zmanjšal njegovo navdušenje. Ob smradu, ki so ga širili, se mu je obračal želodec. Moral se je krepko truditi, da ni opustil svojih dobrih namenov.
Leta 1618 ga je pariški škof prosil za prostovoljce, ki naj bi v pomorskih zaporih oskrbovali obsojence na galeje. Uprava teh zaporov je bila skorumpirana, po zaporih se je širil nevzdržen smrad, bili so smrtno nevarni, skratka najstrašnejši zapori tistega časa. Zapornik je bil v njih obsojen na počasno umiranje. Kljub temu se je Vincencij prijavil, da bo prostovoljno služil tem zapornikom.
Ko je premagal gnus in odpor, je živel med njimi, jim obvezoval rane, z njimi jedel in jim razlagal evangelij. Dan za dnem je širil sočutje in prinašal luč ubogim jetnikom v živem peklu.
Vincencij je doumel, kako služenje zapornikom, pravzaprav kateremu koli ‘Božjemu ubožcu’, zahteva, da se ne zmeni za neprijetne vonjave, da ne misli na okusne obede, čisto perilo, uglajene pogovore, da se odpove celo osebni varnosti.
Največja pohvala, ki jo je kdajkoli dal, je veljala mlademu dekletu, ki je uresničevala takšno nenavezanost. Sestra Barbara Angiboust je nekaj časa služila v zaporih. Po njeni smrti je Vincencij pokazal nanjo kot na svetel primer umiranja sebi zaradi služenja ljudem. Pripovedoval je, da je med preklinjajočimi galjoti prenašala težke posode enolončnice, iz katerih se je še kadilo. Včasih, ko jim je hotela postreči, so se stepli; ko jih je skušala pomiriti, ji je vrela enolončnica pljusnila po rokah. Pri tem ni rekla ničesar, ko pa je odšla, je šepetala besede odpuščanja. Pogosto se je zavzela za zapornika, ki so ga pazniki začeli pretepati, ker se je surovo obnašal do nje.
Vincencij je vedel, da zmore Barbara Angiboust streči zapornikom, ker je umrla sama sebi in nasilnemu ravnanju. Njenim sosestram, hčeram krščanske ljubezni, je priporočil:
»Vzemite primer sestre, ki ima skušnjavo, da bi nekaj obdržala zase ali kaj podobnega. Kakor hitro to začuti, se mora upreti temu nizkotnemu nagibu, in če jo ta hoče obvladati, ga mora odločno zavrniti in tako utišati.«

Premor

Vprašajte se: Koliko mi je ljubezen do bližnjega pomagala, da grem iz sebe in svojega udobnega okolja ter spremenim svoje navade?

Vincencijeve besede

Vincencij je skupini misijonarjev, ki so pridigali širom francoskega podeželja, takole svetoval:
»Ko se odpravljamo na misijone, ne vemo, kje bomo stanovali ali kaj bomo delali. Stvari utegnejo biti dokaj različne od naših načrtov, ker jih Previdnost večkrat postavi na glavo. Kdo torej ne vidi, da se mora misijonar neizogibno mrtviti, in sicer ne le zato, ker ima opravka z ubogim navadnim ljudstvom, marveč tudi z udeleženci duhovnih vaj, s kandidati za mašniško posvečenje, z galjoti in s sužnji? Kajti če se ne mrtvimo, kako bomo mogli pretrpeti vse, kar nas čaka v teh raznolikih službah?«

Razmislek

Včasih ljudje pomešajo mrtvenje ali umiranje sebi s sovraštvom do sebe, z zatiranjem, nasprotjem med telesom in dušo, opravičenjem po delih, mazohizmom in ne nazadnje s čustveno ali duševno odvisnostjo od drugega. Pojem mrtvenja je v zgodovini označeval borbo proti negativnemu. Vendar je umiranje sebi osnovna krščanska vrednota.
Vincencij se je poglabljal v evangelij po Luku, ki nakaže pogoje, da bi človek mogel postati Jezusov učenec. Kdor koli hoče biti moj učenec, ne sme biti navezan na svoje starše, ženo, otroke, brate, sestre in celo na svoje življenje ne. Če nisi pripravljen nositi križa in hoditi za menoj, ne moreš biti moj učenec/učenka (prirejeno po Luku 14,26-27). Apostoli so morali umreti svojim starim miselnim, vedenjskim in delovnim vzorcem, da so hodili za Jezusom, ki jih je povabil k novemu načinu gledanja nase in v novo poslanstvo. Brez mrtvenja bi ne mogli biti svobodni in postati zdravitelji in oznanjevalci vesele novice.
Lahko se celo zgodi, da morajo tisti, ki hodijo za Jezusom, zapustiti vrednote svojih staršev, ljubljenih ljudi, delodajalcev ali kulture. Delati za mir pomeni umreti nasilnim odgovorom na konflikte. Pravično delovanje zahteva včasih nasprotovanje trdno zakoreninjenim stališčem družbene večine. Skratka, kristjani se morajo okleniti mrtvenja, da bi ljubili kakor Jezus.
Vincencij je bil prepričan, da mora biti mrtvenje zavestna izbira. Z Božjo milostjo so bili ljudje voljni delati velike žrtve, ki jih zahteva ljubezen. Z Božjo pomočjo so se mogli odpovedati – ali umreti – vsemu, kar ni bil Kristus, tako da so mogli obleči Jezusa Kristusa (prim. Pismo Kološanom 3,9-15).
• V oddelku Vincencijeve besede je rečeno: »Ko gremo na misijon, ne vemo, kje bomo stanovali ali kaj bomo delali. Stvari utegnejo biti dokaj različne od naših načrtov, ker jih Previdnost večkrat postavi na glavo.«
Pomislite na nekaj zadnjih primerov, ko so bili vaši načrti postavljeni na glavo ali ko ste se morali prilagoditi temu, kar niste nikdar pričakovali. Kako ste reagirali? Kako ste se počutili v vsakem od teh primerov?
• Potem razmišljajte ob naslednji vprašanjih:

  • Ali pričakujem, da bom skoraj vedno obvladal vsak položaj?
  • Kaj mi Bog sporoča, ko ne gre po mojih načrtih in se moram prilagajati nepričakovanemu?
  • Iskreno se pogovarjajte z Bogom o svojih odgovorih glede na nepričakovano ali na potrebo, da bi v svojem življenju vse nadzorovali.

• Ponovno preberite odlomek iz evangelija po Luku v oddelku Razmišljanje. Naredite si seznam navezanosti, popuščanj, nasilnosti, ozkih miselnih, vedenjskih in delovnih navad, od katerih se morate odtrgati, da boste svobodno služili Bogu in bližnjemu. Naredite »Načrt odvezovanja«, ki vam bo postopoma – dan za dnem – pomagal, da se osvobodite enega od teh popuščanj, nasilnosti ali navad. Spoznajte, da samo Božja milost prinaša svobodo. Prosite Boga za milosti, ki jih potrebujete, da se osvobodite tega, kar vam preprečuje, da bi služili Bogu ter svojim sestram in bratom.
• Naštejte svoje »križe« – tiste trenutke v svojem življenju, ko ste preizkušani in zbegani, ali tiste primere, ki zahtevajo samožrtvovanje in umiranje sebi.
Kateri teh križev so breme, zato ker so del ljubezni, pravičnosti ali prizadevanja za mir? Prosite za Božjo milost, da jih boste mogli nositi.
Ste si katerega teh križev naložili sami, tj. ali je katero teh bremen posledica popuščanja sebi, nasilnosti, nevednosti ali nemarnosti? Prosite za Božjo milost, da vam bo pomagala te križe odložiti in spremeniti življenje, tako da boste naredili prostor za ljubezen, pravičnost in mir.
• Preberite pripoved o Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani (Marko 14,32-42) ali pa jo obnovite v mislih.
Glejte Jezusa, ki kleči v temnem vrtu. Poslušajte oglašanje mrčesa in šumenje dreves. Pozorno prisluhnite, ko reče: »Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti!« Predstavljajte si izraz na Jezusovem obrazu in njegove občutke.
V vrtu molite z njim isto molitev. Prosite Boga, naj gre mimo »kelih«, za katerega mislite, da ga ne boste mogli piti, potem pa se predajte sveti Božji volji.
• Izberite področje v svojem življenju, ki bi ga mogli poenostaviti in tako prihraniti nekaj svojega denarja ali časa za služenje bližnjemu. Poenostavite! Vzemite tako prihranjen denar in ga podelite z ljudmi v stiski. Vzemite tako prihranjen čas in ga podelite z osamljenimi, bolnimi, zaprtimi in na dom priklenjenimi ljudmi.

Božja beseda

Zato omrtvite v sebi … spolno sprevrženost, nebrzdane strasti, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. … Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. Ne lažite drug drugemu. Slecite s sebe stare navade, kakor ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred. Oblecite novega človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi. … Vse in v vseh je Kristus.
Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega; kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Kot svoj plašč si oblecite ljubezen.
(Prirejeno po Pismu Kološanom 3,5-14)

Sklepna molitev

O moj Odrešenik, ti veš, kakšno škodo si povzroča človek zaradi pretiranih navezanosti in želja. V svoji dobroti »me reši teh neurejenih navezanosti in želja ... To te prosim iz vsega
srca … po trpljenju, ki si ga prestal na zemlji in po zasluženju tvoje presvete Matere in (vseh tistih), ki so v nebesih, ker so izpolnjevali to sveto krepost (mrtvenja).«

Print Friendly and PDF