Preskoči na vsebino


Deveto premišljevanje: Ponižnost

Tema

Vincencij je ugotavljal, kako so vsi njegovi uspehi, talenti in dela sad milosti, ki jo daje le Bog. Priznavanje naše popolne odvisnosti od njega je začetek ponižnosti.

Uvodna molitev

Milostljivi Bog, naj se vidim, kakor me vidiš ti, in naj brez zadržkov priznavam, da je vse, kar sem, le tvoj dar. Naredi iz mene človeka, ki svobodno razdaja, kar si mi dal – to je vse.

O Vincenciju

Nekateri njegovi sodobniki so ga imeli za rahlo čudaškega, ker se je vedno poniževal. Pogovore je posejal z grajanjem samega sebe. Poslušalci so vedeli, da ni šlo za vzbujanje pozornosti. Vincencij ni namreč niti za hip podvomil, da je sleherno dobro delo, ki ga je storil, sad Božje dobrote. To prepričanje je prežemalo njega in Misijonsko družbo, ki jo je ustanovil.
Eden njegovih misijonarjev mu je nekoč poslal knjižico, ki jo je bil napisal po nekem naročilu. Knjižica je pripovedovala o mnogih dosežkih Vincencijeve ustanove v Franciji. Duhovnik je menil, da bo Vincencij vesel, ko bo to bral, in bo morda odgovoril s kako besedo priznanja. Toda hudo se je uštel. Vincencij je ocenil, da je knjižica popolnoma neustrezna. Misijonarju je poslal ostro pisemce: »Zelo sem užaloščen, tako da nimam besed, s katerimi bi vam povedal, da je to, kar ste objavili o nas in našem delu, zelo v nasprotju s ponižnostjo ... Če je v nas in v našem načinu življenja kaj dobrega, prihaja to od Boga. Zato je njegova stvar, da to razkrije, če misli, da je primerno. Kar pa zadeva nas, smo ubogi, nevedni, grešni ljudje, ki bi se morali skrivati, saj nismo sposobni za kaj dobrega in nismo vredni nikakršnega upoštevanja. To je razlog, gospod, zakaj mi je Bog doslej dajal milost, da odločno vztrajam pri prepovedi tiskanja česar koli, kar bi utegnilo privesti do tega, da bi bila Misijonska družba poznana ali cenjena …«

Vincencij se je bal, da bi se zaradi uspehov ne zmanjšalo njegovo zaupanje in zaupanje Misijonske družbe v Boga.

Premor

Pretehtajte: V čem se pokaže, da gledam nase kot na svojo lastno stvaritev, kot na izvir dobrega, ki ga delam, skratka, kakor da sem nekako enak Bogu.

Vincencijeve besede

Vincencij je v mnogih pismih članom svoje Misijonske družbe razkrival, kako pomembna je zanj ponižnost:

»Nikar ne govorimo več: ‘Jaz sem storil to dobro delo.’ Vse namreč, kar je dobrega, mora biti narejeno v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

»Bodite zelo oprezni, gospod, da ne boste ničesar od vsega tega pripisovali sebi. Če bi drugače ravnali, bi delali krivico in kradli Bogu, ki je edini začetnik vsega dobrega.«

»Svoja čudovita dela Bog izvaja po ponižnosti. Človek bi se moral namreč ponižati in priznati, kako je sam nevredno orodje, ki ga Bog hoče uporabljati.«

»Ponižnost je tako obsežna, tako težka in tako potrebna krepost, da bi morali nanjo stalno misliti, saj je krepost Jezusa Kristusa, krepost njegove svete Matere in največjih svetnikov; z eno besedo: to je tudi krepost misijonarjev.«

Pri neki skupni molitveni uri je Vincencij dejal:
»Ponižnost nam ne ugaja, to pa zato, ker nas navaja k temu, da vedno izberemo najnižji položaj, da se postavimo za druge, da izberemo stvari, do katerih imamo odpor že po naravi. Potemtakem moramo ta odpor premagati in sleherni od nas si mora za ponižnost stalno prizadevati, sicer je ne bomo osvojili.«

Razmislek

Bog ljubi veselega darovalca, toda ljubi tudi hvaležnega prejemnika. V jedru ponižnosti je globok občutek, da nam je vse, kar je dobro, dal Bog. Ponižnost nam omogoča, da dojemamo vse kot dar. Tako se veselimo, a ne zaradi lastnih dejanj, marveč zaradi Božje razsipnosti. Marija je na primer z vsem bitjem prepevala Bogu zahvalo zaradi tega, kar je Odrešenik storil zanjo. V svojem zaupanju v Boga prepeva slavo. Ko razglaša svojo »nizkost«, nikakor ne zmanjšuje svoje vrednosti. Nasprotno, proslavlja, ker jo Bog ljubi in blagoslavlja táko, kakršna je – preprosto človeško bitje, ki si ne zasluži tako veličastne ljubezni. Ponižnost in hvaležnost sta par.
Vincencij se je učil ponižnosti od ubogih, ki jim je služil. Mnogi od njih so odkrili Marijino hvaležnost v lastni nizkosti. Za razliko od tistih, ki imajo vsega dovolj, so ubogi občutili takojšnjo, perečo potrebo. Vedeli so, kaj pomeni prejeti vsakdanji kruh. Nekateri so postali zagrenjeni, drugi pa so se zahvaljevali in blagoslavljali. Zaradi hudih stisk so postajali hvaležni za Božje, večkrat prezirane čudeže: za košček kruha, čisto vodo, morda jabolko. Hvaležnost ubogih je bila nenehen opomin Vincenciju, da so tudi preprosti darovi od Tistega, ki nas ljubi.
• Na eni strani lista zapišite v stolpec seznam svojih dosežkov, tako kakor misijonar v odlomku O Vincenciju. Potem znova preberite Vincencijev odgovor misijonarju, kakor če bi bil napisan vam. Bodite pozorni na svoja čustva. Ob Vincencijevih besedah premišljujte o svojih čustvih.
Nato ob vsakem dosežku prepoznajte, kateri talenti, spretnosti ali drugi darovi so ga omogočili. Zahvalite se Bogu za sposobnost, da ste storili, kar ste storili. Naj vas preseneti, s kakšno močjo vas Bog napolnjuje.
• Spomnite se dogodka, med katerim ste začutili, da je vaše življenje neverjeten dar. Morda je bil to trenutek, ko vam je kak poseben človek dejal, da vas ima rad. Morda ste se kdaj znašli v nevarnem položaju, ko se je vse dobro izteklo in za katerega mislite, kako vse drugače bi se lahko končalo. Podoživite ta trenutek blagoslova. Vaša domišljija naj pričara dogodek, vanj povabite igralce, da ga odigrajo, sami pa sodelujte kakor takrat v dogodku. Dovolite čustvom, da privrejo na dan. Potem se pogovorite z Bogom o tem trenutku obdarovanja.
• Ali je v vašem življenju morda prav sedaj kaj takega, kar se vam zdi ponižujoče? Kako je to lahko Božji klic za rast v spreobrnjenju? Kakšno držo bi lahko zavzeli do te situacije, da bi bila za vas osvobajajoča in bi vam dala novih moči? Potem se Bogu zahvalite za ta trenutek in druge trenutke vašega življenja, za katere menite, da so vas naredili bolj ponižnega.
• Predstavljajte si, da sedite v sobi Zaharijevega doma tedaj, ko pride Marija na obisk k Elizabeti. Gledate ju, kako se objameta in začneta pogovarjati. Marijin obraz žari, ko posluša Elizabeto. Zaustavite se pri vsaki Marijini besedi:
Z vsem bitjem razglašam tvojo veličino in moj duh se raduje v tebi, Bogu, mojem Odrešeniku. Kajti v moji nizkosti si se ozrl na mene, svojo služabnico; odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, ki še pridejo. Bog, ti, ki si Mogočni, si mi storil velike reči. Sveto je tvoje ime.
(Prirejeno po Luku 1,46-49)
Potem v tihoti srca molite z istimi besedami in premišljujte velike reči, ki jih je Bog storil – vam. Vsakokrat, ko se spomnite katerega teh darov, molite z Marijo: »Sveto je tvoje ime.«
• Zatopite se v odlomek Božja beseda v tem premišljevanju. Razmislite, kako čudovit blagoslov je to, da je Bog postal človek, prav takšen, kakršen ste vi. Potem premislite, kaj so vaši križi in kaj še bodo – križi, ki jih nosite zaradi ljubezni. Zahvalite se Bogu za svojo človečnost in za križe, ki jih nosite, ker poslušno sledite povabilu k ljubezni.

Božja beseda
To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil, tako da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom.
(Pismo Filipljanom 2,5-9)

Sklepna molitev

O blagoslovljena Devica Marija,
v svoji hvalnici si dejala,
da se je vsemogočni Bog
naklonjeno ozrl na tvojo nizkost
in ti storil velike reči.
Prava ponižnost
je v poslušnosti Božji volji.
Moj Gospod in Odrešenik,
z vso nežnostjo svoje ljubezni
te ponižno prosim za to krepost.
Presveta Devica,
izprosi mi pri svojem Sinu to milost.
Upam, da bom zaradi tvoje priprošnje mogel
vedno iskreno hrepeneti,
da bi bil ponižno poslušen Božji volji,
kakor si vedno bila ti.

Print Friendly and PDF