Preskoči na vsebino


Četrto premišljevanje: Ljubeče Božje vodstvo v našem življenju

Tema

Vincencij je bil prepričan, da ga Bog drži na dlani svoje roke, zato se je povsem prepustil voditi tej milostni roki.

Uvodna molitev

Skrbni, ljubeči Bog, varuj in brani me v mojih slabostih in vodi me s svojo lučjo.

 

O Vincenciju


Potem ko je Vincencij pri skoraj sedemdesetih zaradi pomoči obhodil vojno območje v zimskem mrazu, ki je šel do kosti, se je ves utrujen vrnil v Pariz. Tu se je takoj soočil s perečim vprašanjem, kako nahraniti na tisoče izčrpanih beguncev. Ti so se namreč utaborili pred materno hišo Misijonske družbe, ki jo je zato nemudoma spremenil v ogromen center za pomoč. Toda zaloge so začele naglo pojemati kljub prizadevanjem mnogih velikodušnih ljudi.
Ob koncu prvega dne po vrnitvi domov je blagajnik strahoma prišel k Vincenciju z novico, da je blagajna prazna. Vincencij se je zazrl v utrujene oči svojega sobrata in odvrnil: »To je dobra novica. Sedaj lahko pokažemo, da zaupamo v Boga.«28 Še v istem tednu so nepričakovano dobili potreben denar.
Previdnost je Vincenciju pomenila zaupanje v Božjo skrb, pa tudi dopustitev Božje Previdnosti, da usmerja, včasih celo navzdol, tako da je vse videti res brezupno. Vincencija so npr. že zgodaj privlačili misijoni. Zato je poslal precejšnje število misijonarjev oznanjat evangelij v afriške dežele. Misijonsko delovanje na Madagaskarju je terjalo visoko ceno. Vsi, ki jih je poslal tja, so umrli tam ali že med potovanjem. Najmanj, kar je mogoče reči, je, da so imeli člani Misijonske družbe resne pomisleke glede dela na Madagaskarju. Toda Vincencij je na to gledal drugače, kar je v pismu sobratom tudi odločno razložil: »Morda bo kdo v Družbi dejal, da bi bilo treba Madagaskar opustiti. Takšno govorjenje bosta uporabljala meso in kri in rekla, da ne smemo nikogar več poslati tja. Vendar sem prepričan, da Duh govori drugače ... To bi bila lepa Misijonska družba, če bi zaradi tega, ker jih je pet ali šest umrlo, opustila Gospodovo delo!«29

Premor

Vprašajte se: Kaj sem pravzaprav storil z notranjo pripravljenostjo, da bi naredil kaj lepega za Boga?
28 Luigi Mezzadri, Short Life, 56.
29 CCD 11, 372, 374.
 

Vincencijeve besede

»Bogu moramo zaupati, da bo poskrbel za nas. Z gotovostjo namreč vemo, da bomo, dokler smo zakoreninjeni v taki ljubezni in zaupanju, vedno pod varstvom Boga, ki je v nebesih, da bomo obvarovani zla in nam nikdar ne bo manjkalo ničesar, kar potrebujemo, čeprav je videti, da propada vse, kar imamo.«30
»Nehajmo se ubadati z zadevami, ki so daleč od nas ... Milost ima svoj čas. Prepustimo se Božji previdnosti in varujmo se, da bi jo prehitevali. Pri delu me tolaži misel, da sem vedno sledil veliki Božji previdnosti in da se nikdar nismo podali tja, kamor nas Previdnost ni klicala.«31
»Toda vprašali boste, kaj naj delamo. Delali bomo, kar hoče naš Gospod, to pa je nenehno vztrajanje v odvisnosti od njegove Previdnosti.«32

Razmislek

V naši kulturi ni čutiti nikakršnega zaupanja v našo sposobnost, da zaznamo neki vseobsegajoči načrt, v katerega so vključeni življenjski dogodki. V najboljšem primeru se pogosto zdi, da je življenje tvegano. Videti je, kakor da se stvari »kar prigodijo«, mi pa se temu skušamo prilagoditi, kolikor najbolje vemo in znamo. Kako naj v takem nenehno vznemirljivem svetu ohranimo zaupanje v Boga, za katerega je rečeno, da skrbi za nas in nas vodi?
30 Prim. Splošna pravila MD, II, 2.
31 CCD 2, 499.
32 CCD 2, 517.

Ker je Vincencij služil najbolj ranljivim ljudem v francoski družbi, je negotovost poznal od blizu. Toda razvil je sposobnost, da je znal razbrati delovanje Božje roke v minulih dogodkih. O navidezno naključnih dogodkih je namreč razmišljal, potem ko so se zgodili, in tako razpoznaval Božjo skrb na delu. Ko so ga npr. vprašali, kako so se začela njegova številna dela, je izpostavil pridigo, ki jo je imel nekim zemljiškim najemnikom. Čeprav je opazil, da je bila pridiga takrat učinkovita, je šele pozneje doumel, da mu je Bog s tem uspehom sporočil, kako bo to služenje njegova življenjska usmeritev. Takšno spoznanje ni prišlo samo od sebe. Vincencij je namreč zavestno izdelal tak način razmišljanja o zadevah, ki so se na videz »kar prigodile«, da je v njih iskal Božji prst. Minuli dogodki so bili kakor rudniški jaški, po katerih prihajata Božji klic in Božja skrb za nas.
Vincencijeva rastoča vera v Božjo previdnost, ko je gledal v preteklost, mu je dajala potrebno samozavest, da se je še drzneje podal k ubogim in zatiranim. Seveda se je zavedal, kako je Božja previdnost na voljo vsem kristjanom in kako se morejo vsi nasloniti nanjo.
• Vincencij je rekel: »Milost ima svoj čas. Prepustimo se Božji previdnosti in varujmo se, da bi jo prehitevali.« Prikličite si v spomin več ključnih trenutkov s svojega življenjskega potovanja, tistih trenutkov na poti, ko se je vaše življenje spremenilo, a takrat tega niste opazili. Pisno opišite slike, ki vam prihajajo na um ob spominu na te ključne trenutke, ko je imela »milost svoj čas«. Potem skušajte poimenovati tista pota, po katerih vas je vodila Božja roka k resnici in polnejšemu življenju. Slavite in hvalite Boga za to milost!
• Počasi in pobožno okušajte besede znamenite himne Johna Henryja Newmana Oblačni steber, ki slavi skrbno Božje vodstvo:
O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!
V temi, ki me obdaja, vodi me!
Temna je noč in daleč sem od doma,
ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!
Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:
naj vidim pred seboj le za korak.
Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,
te nisem prosil, da me vodiš ti;
želel sem sam določati si pota:
a za naprej ti vodi me povsod!
Predan napuhu bil sem in praznoti:
O, ne spominjaj mojih se zablod!
Bilá z menoj je zdavnaj tvoja moč,
me varno bo vodila še naprej
prek pušč, močvar in rek besnečih,
dokler ne mine noč in prismejó
se v svitu jutra angelov obrazi,
pozabljeni za hip, spet ljubi kot nekoč.33
• Prikličite si v spomin odločitev, s katero se soočate prav zdaj, še posebej tisto, ki ste jo morda odrivali in bili zaradi nje že dolgo zaskrbljeni. Napišite pismo Vincenciju in v njem opišite vse svoje strahove in zmedenost, upe in motive. Potem si predstavljajte, da ste po mesecu dni našli Vincencijev odgovor v poštnem nabiralniku.
33 Newman, John Henry. “The Pillar of the Cloud,” The Dream of Gerontius and Other Poems. London: Humphrey Milford, 1914, 141. Zgornji prevod je na več spletnih straneh, a prevajalec ni omenjen. Prim. http://www.sinaj.si/index.php/vodi-me-dobrotna-lu. (Spomnite se, da je za življenja napisal čez trideset tisoč pisem.) Odprite pismo in berite: »Moj Bog, (vaše ime), kako neizmerni zakladi so skriti v sveti Previdnosti in kako čudovito slavijo našega Gospoda tisti, ki ji sledijo in je ne poskušajo prehitevati.«34 Sklenite, da boste svojo odločitev pretehtali v luči Vincencijevih besed. Kakšni »skriti zakladi« so v odločitvi, ki jo morate sprejeti? Kako je Božje kraljestvo kolikor mogoče najbolje vključeno v to odločitev? Ali morda ne »prehitevate« razvoja dogodkov, ki bi bili za življenje koristnejši? Kakor avtomobilski žarometi omogočajo, da se vidi ponoči, tako se tudi naše razumevanje ne more razširiti, dokler se ne začnemo premikati. Odločite se za konkretne korake, ki jih morate storiti, da boste začeli delovati skladno s svojo odločitvijo. Molite za vodstvo Svetega Duha in se z Bogom pogovorite o svoji odločitvi.
• V mislih se zdaj vrnite v okolje, v katerem ste se počutili povsem varno. To je lahko kjer koli. Morda ste se kot otrok radi zakopali v blazine na kavču v dnevni sobi ali ste splezali v svojo hišico na drevesu ali v naročje staršev. Morda je varno zavetje v objemu ljubljene osebe. Predstavljajte si, da ste zdaj na tistem kraju. Sprostite se! Ko se počutite dobro in varno, se pogovarjajte z Bogom o tem, kar vas spravlja iz ravnotežja ali ogroža. Položite to pred Gospoda. Potem mu to poskusite izročiti. Ne pozabite, da je okolje, kjer se počutite povsem varno, le senca Božjega zavetja. Nazadnje vprašajte Boga, kaj bi še morali storiti.
• Molite počasi in ponavljajoč: »Prenehaj biti zaskrbljen zaradi stvari … Drugo se bo zgodilo ob svojem času.« Ko tako molite, darujte Bogu, kar vas skrbi in vznemirja.
34 CCD 1, 59.

Božja beseda

Če je Bog za nas, zakaj bi bili v skrbeh zaradi tistega, ki je zoper nas? Ne nazadnje, če je Bog zaradi nas poslal Jezusa Odrešenika, lastnega Sina, kako nam ne bo torej z njim podaril tudi vsega, kar potrebujemo? … Bog nas ljubi. Zato sem prepričan: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne kakršna koli druga stvar v vsem stvarstvu nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni, ki nam je bila podarjena v Kristusu Jezusu.
(Prirejeno po Pismu Rimljanom 8,31-32.37-39)

Sklepna molitev

Moj Bog, hočem ti podariti samega sebe, telo in dušo, srce, misli in duha za uresničevanje tvojih načrtov v mojem življenju.35
35 Frits Braakhuis, Praying, št. 17.

Print Friendly and PDF