Preskoči na vsebino


Drugo premišljevanje: Slediti Božji volji

Tema

Vincencij je molil, da bi bili njegovi načrti in delovanje vedno bolj v skladu z Božjimi željami. Zavedal se je, da je to pot k polnemu življenju.

Uvodna molitev

O Bog, ki za vse skrbiš, v tvoje roke polagam svoje misli in nagibe, nagnjenja in poglede, delo in čakanje, načrte in zbeganost. Vodi me po svoji poti.

O Vincenciju

Vincencij je nekega popoldneva v zadnjem mesecu živ­ljenja sedel z nekaterimi najbližjimi prijatelji. Kakor je navada pri nekaterih, ko začutijo, da se njihov čas izteka, je tudi on začel pripovedovati, kaj mu največ pomeni. Nobenega uspešnega načrta ali ljudi, ki jih je imel rad in ki so ga ljubili, ni omenil, celo svojih ljubljenih ubogih ne. Prijateljem je pripovedoval o ljubeči Božji roki, ki ga je vodila, o notranji zvezdi, ki ga je usmerjala skozi vsa ta vročična leta. Sključen in bolj postaran, kakor je bil, je izjavil: »Da, ... vsi moramo biti povsem za Boga in za služenje ljudem. Zato se moramo popolnoma izročiti Bogu, se zanj izčrpati.«16

Povedal je, kako mu je šlo le zato, da bi delal, kar je imel Bog v mislih. To pripovedovanje ga je razvnelo in je nadaljeval: »Tudi jaz, naj bom še tako star in betežen, moram biti pripravljen, da bi šel celo v Indijo, da bi tam za Boga pridobival duše, čeprav bi moral že na krovu ladje ali na poti umreti.«17

Te besede bi njegove poslušalce le stežka presenetile. Kolikor daleč nazaj so namreč mogli pomniti, je Vincencij vedno hodil po poti Božje volje. Vincencijeva pot. Malo­številni od starejših so se še mogli spomniti soparnega poletnega dne pred skoraj petdesetimi leti, ko jih je mladi gospod Vincencij vodil na posebno romanje po bregu nav­zgor na Montmartre v Parizu. Ko so prispeli do svetišča na vrhu, jim je dejal, naj pokleknejo. Potem je v njihovem imenu molil »za milost, da ne bi imeli ničesar razen Boga in da bi vse delali le zanj«  18 In vsa leta po tistem dnevu na Montmartru je bila ta ista milostna volja Vincencijev svetilnik, njegov notranji kompas.

 

Premor

 

Vprašajte se: Ali sem se ob odločitvah, ki sem jih sprejel v zadnjih nekaj dneh, ustavil in se vprašal, kaj Bog želi od mene, da storim?

 

Vincencijeve besede

V edinem sistematičnem delu, ki ga je Vincencij napisal, v Pravilih za življenje duhovnikov, je svetoval:

»Zanesljiv način, da kristjan hitro napreduje v svetosti, je vestno prizadevanje za spolnjevanje Božje volje v vseh okoliščinah ... Sleherni bi moral pokazati veliko vnemo v tej odprtosti za Božjo voljo, ki so jo Jezus in svetniki tako skrbno živeli. To pomeni, da ne bomo nikoli s kako neredno ljubeznijo navezani na opravila, na ljudi, na kraje, zlasti ne na svojo domovino ali na kaj drugega. Morali bi biti celo pripravljeni vse to rade volje zapustiti.«19

Ko je Vincencij desetletje prej skušal opogumiti zbeganega misijonarja, da bi v svojem življenju prav ravnal, je zapisal: »Zdaj torej, gospod, prosiva našega Gospoda, da bi se moglo vse zgoditi skladno z njegovo Previdnostjo, in da bi mu bila tako vdana, da bi med njim in nama bila samo ena volja, ki bi naju pripravila, da bi se veselila njegove neizmerne ljubezni v času in večnosti.«

 

Razmislek

Duhovnost, ki le redko preide v dejanja, je gotovo vpraš­ljiva. Prav tako pa tudi pretirana dejavnost, ko se človek preprosto preveč vrže na delo.

Vincencij je drugega za drugim sprejemal zapletene projekte in je bil včasih med delom povsem izčrpan. Kljub temu je vedno sleherno pobudo skrbno pretehtal, da bi se prepričal, ali je res po Božji volji. Nikdar ga ne bi mogli obtožiti, da je kaj delal zaradi dela samega.

Poglabljal se je v evangelij, prosil za nasvet in molil za Božje razsvetljenje in pomoč. Potem je samozavestno ukrepal v zaupanju, da je storil najbolje, kar je mogel, da bi se Božji namen uresničil.

Pomislite na neki primer v preteklosti, ko je bil občutek Božjega delovanja v vas izjemno močan. Kdo je pri tem sodeloval? Kaj ste počeli? Kako ste se počutili? Pogovar­jajte se z Bogom o tem dogodku med vajinim sprehodom.

  • Počasi in s premorom v molitvi izgovarjajte Jezusove besede in molite: »Moja jed je, da izpolnim voljo tistega, ki meje poslal« (Janez 4,34).
  • Ko je bil Vincencij že v letih, je povedal, da je pripravljen izpolnjevati Božjo voljo, čeprav bi to pomenilo, da bo treba odriniti v Indijo in umreti na krovu ladje. Odprtost za Božjo voljo lahko pomeni žrtvovati nekatera najbolj dragocena prepričanja ali posest. Dopolnite Vincenci- jevo misel po svoje. Preizkusite različne stvari, za katere menite, da bi se jim težko odrekli, če bi spoznali, da vas Božja volja vodi v drugo smer. »In jaz sam, (prav tak) kot sem, moram biti kljub vsemu na razpolago ... tudi če bi zaradi tega moral...«

Molite za milosti, ki jih potrebujete, da bi na Božje spodbude odgovorili z »da«, ne glede na to, kaj Bog želi od vas.

  • Največkrat je najlažje prepoznati Božjo voljo post factum, tj. ko se je nekaj že zgodilo. Vendar pa krščansko življenje zahteva, da se odločamo, tako da izpolnjujemo Božjo voljo. Naredite seznam odločitev, pred katerimi stojite. Potem izberite eno izmed njih in molite.

o Najprej prosite za Božjo pomoč. Pri tem uporabite naslednjo prošnjo iz Pavlovih besed    Efežanom (1,3.8-9): Slavljen bodi, moj Bog. Z vso modrostjo in razumnostjo si nam razodel   skrivnost svoje volje po Jezusu, svojem Sinu. Daj, da spoznam tvojo voljo, da bi mogel živeti in delati kakor on.

o Skrbno preberite tiste evangeljske odlomke, ki bi mogli z Božjo lučjo osvetliti vašo odločitev. Zaupajte se vodstvu Svetega Duha. Premišljujte, kaj vam razodeva Sveto pismo.

o Če imate izkušenega prijatelja ali prijateljico, podelite z njim oziroma z njo svoja vprašanja in razmišljanja. Prosite za pomoč, ko se odločate. o

o Položite svoje odločitve pred Boga. Prosite Svetega Duha za razsvetljenje, da bi spoznali Božjo voljo, in tudi za pogum, da bi ravnali skladno z njo.

  • Tomaž Merton, eden največjih duhovnih pisateljev dvajsetega stoletja, je razglabljal o delovanju, ki lahko izvira iz našega »ponarejenega središča« ali iz našega »resničnega središča«. Naše ponarejeno središče sestav­ljajo površna hotenja in slabo premišljena, pogosto zmotno visoka pričakovanja. Naše resnično središče je najbolj notranja točka v nas: tam prebiva Bog in nas nagovarja. Delovanje iz ponarejenega središča vodi najpogosteje k notranjemu nemiru, nesoglasju in nepopolnosti. Delovanje iz resničnega središča pa prinaša razumevanje, potrditev in polnost. Premislite za nazaj. Poskusite določiti trenutke, ko ste delovali iz ponarejene osebnosti (svojega lažnega jaza). Zakaj ste to počeli? Kakšni so bili učinki? Potem poskusite natančneje opredeliti primere, ko ste vedeli, da so vaša dejanja utemeljena na Božji volji. Kako ste se počutili? Kakšni so bili rezultati? Pogovarjajte se z Bogom, kako ste se ujeli v ponarejeno središče, in o milosti, ki jo potrebujete, da bi delovali bolj dosledno iz vašega resničnega središča.
  •  Počasi prebirajte odlomek o oznanjenju (Luka 1,26- 38). Ko ste ga prebrali enkrat ali večkrat, zaprite oči. V domišljiji se prestavite v Marijino sobo in opazujete, kako je odgovorila, da postane Emanuelova mati, mati Boga z nami. Kakšna je Marija? Slišite, kako izgovarja privolitev: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!«

Zdaj si predstavljajte nekaj težavnih situacij, v katerih ste skupaj z ljudmi, s katerimi težko shajate. Ker se za­vedate, da vas Božja volja kliče k življenju dobrodelne ljubezni, molite z Marijinimi besedami bodisi za vsako od teh težavnih situacij bodisi za slehernega človeka v njej: »Pred seboj vidite (Božjega) služabnika, služabnico.«

          

Božja beseda

»Jaz sem kruh življenja. Tisti, ki pridejo k meni, ne bodo poznali lakote. Nihče, ki vame veruje, ne bo žejen. Nikogar, ki hodi za menoj, ne bom zapustil. Ne nazadnje, postal sem meso in kri, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in ne svoje volje. Božja volja je, da bo vsak, ki veruje v Sina, imel večno življenje. Povem vam: tisti, ki verujejo, bodo vstali poslednji dan.« (Prirejeno po Janezu 6,35-40)

Sklepna molitev

»Gospod, podeli nam milost, da od tega trenutka začnemo blagoslovljeno življenje, ki ga uživajo svetniki v nebesih, in ki je v tem, da imajo z Bogom eno samo voljo.«

Print Friendly and PDF