Preskoči na vsebino


Vabilo ob začetku LETA SODELOVANJA VINCENCIJANSKE DRUŽINE v Sloveniji

Ljubljana, 14. maja 2015

 

Vsem odgovornim v vejah vincencijanske družine v Sloveniji

Sestre usmiljenke, Marijine sestre, lazaristi, MVM, Društvo prostovoljcev VZD, Vincencijeva družina, Otroci Brezmadežne

 

Spoštovani,

Milost vstalega Kristusa naj bo vedno z nami!

Generalni superior Misijonske družbe Gregory Gay je letos namenil dve pismi vincencijanski družini. Spodbuja nas in vabi, da bi od binkoštnega praznika 2015 do binkoštnega praznika 2016 praznovali leto vincencijanskega sodelovanja.

Geslo leta: Skupaj v Kristusu Vincencijevi se zavedamo razlik.

Zelo razveseljivo je, kako se različne veje zavzemajo, vsaka na svojem področju, da bi živele po karizmi sv. Vincencija in črpale iz tega bogatega izročila. Zavedamo pa se tudi, da nam je včasih težko, da bi znali opaziti še druge, ki se prav tako trudijo, da bi sledili vincencijanski karizmi. Zato nas generalni superior spodbuja, da bi stopili skupaj in se družili, se bolje prepoznavali in bili pripravljeni na medsebojno sodelovanje.

Geslo je sestavljeno iz dveh delov: najprej nas opozarja, da smo vsi »skupaj v Kristusu«. Če gojimo pristno vincencijansko karizmo, si je prav gotovo ne lastimo, ampak se zavedamo, da jo želimo razvijati prav zato, ker smo skupaj v Kristusu. Vincencij pravi, da se moramo obleči v Kristusa, se pravi, privzeti njegovo mišljenje, delovanje in čutenje. Karkoli delam, delam zaradi Kristusa in ne zaradi sebe. Za vse, kar mi uspe narediti, ne gredo zasluge meni, ampak tistemu, ki me je obdaroval s posebnimi talenti, da jih razvijam in stavim v službo drugega.

Drugi del gesla »Vincencijevi se zavedamo razlik« nas spominja, da naše veje vincencijanske družine po različnih poteh stremijo k istemu cilju. Vsaka veja si prizadeva, da bi čim bolje delovala na svojem področju. Druga od druge se pa tudi razlikuje, čeprav imajo isti cilj. Skrb in zavzetost za zaupane ljudi je različna, a vse nas povezuje prava krščanska in nesebična ljubezen, ker želimo slediti Jezusovim besedam: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

V posebnem pismu, ki mi ga je poslal generalni superior, me spodbuja, naj ustanovimo narodni svet vincencijanske družine. Že nekaj časa obstaja odbor s predstavniki usmiljenk, Marijinih sester in lazaristov. Ta odbor bi se lahko razširil in vključil predstavnike vseh vej ter tako postal narodni odbor vincencijanske družine. Morda nam bo pobuda omogočila še tesnejše sodelovanje. Skupaj bi se bolje spoznavali in pretresali možnosti za boljše sodelovanje.

Ker se bliža binkoštna nedelja, vas vabim, da bi se na ta dan srečali in se Bogu zahvalili in praznovali skupaj. Tri izbrana besedila iz Vincencijevih pisem nam bodo v pomoč, da se na ta praznik z veseljem zahvalimo za vse, kar smo po njegovi dobroti in navdihih sposobni narediti.

Prvo srečanje bo v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Praznovanje bomo začeli z molitvijo ob 16.30, ob 17. uri bo sv. maša, nato pa se bomo zadržali na dvorišču ali v prostorih Študentskega doma Vincencij.

Na praznik Gospodovega vnebohoda vas prav lepo pozdravljam,

 

Pavle Novak CM

vizitator 

 

 

Prvo srečanje: Zahvala, 24. maja 2015

Zbrati se z vsemi člani vincencijanske družine 24. maja 2015, da bi se Bogu zahvalili in praznovali skupaj. Predlagamo tri besedila sv. Vincencija, ki nas lahko uvedejo v zahvalno praznovanje, če mogoče, z mašo. Treba je zagotoviti čas za pričevanje ali zahvalo za tisto, kar je vincencijanska družina zares uresničila na krajevni ravni.

Pisma sv. Vincencija, po izbiri

a) 204. – Janezu de Fonteneil, 29. avgusta 1635 (Coste I): »Še vedno sem prevzet zaradi vaše ljubezni, ki ste jo izkazali in jo še vedno izkazujete do mojega brata (1). In za vse, kar ste storili iz ljubezni do Boga. Hvaležnost za toliko dobrot presega naše zmožnosti, zato prosim našega Gospoda, gospod, naj bo on sam vaša zahvala in vaša nagrada.«

b) 189. – Janezu de Fonteneil, 7. decembra 1634 (Coste I): »Za vse to, gospod, se vam ponižno zahvalim in prosim našega Gospoda, naj bo on sam vaša zahvala in vaša nagrada ter naj na vas vedno bolj razliva obilje svojih milosti in blagoslovov. O gospod, kako sem v srcu potolažen vedno, ko mi gospod de la Salle piše o vaši gorečnosti za duše, o vaši vztrajnosti, da jih iščete in o blagoslovu, ki vam ga naš Gospod pri tem daje ter o trdni kreposti, ki jo imate! Vse to me navdaja z veseljem, ki vam ga ne morem opisati. Prav prisrčno prosim Boga, naj vam še naprej deli svoje milosti.«

c) 1017. – Etiennu (Štefanu) Blatironu, 14. februarja 1648: »Milosti, ki jih Bog razliva na vaše delo, so učinek njegovega čistega usmiljenja, ne pa naših slabotnih molitev; mi smo ubogi ljudje, bolj sposobni, da njegove blagoslove odvračamo, kot pa da jih kličemo. Zahvaljujem se njegovi dobroti za gorečnost in zvestobo, ki jo naklanja vašemu srcu in tistim, ki so z vami. Ganjen sem, gospod, ob tem, kako spolnjujete te čednosti in še veliko drugih. Ko se namreč ponudi priložnost, da skupnost pri Sv. Lazarju spodbudim k prizadevanju za popolnost, govorim sobratom o zgledih, ki nam jih dajete; pripovedujem jim, kako kljub oslabelosti dolgo delate, o vaši potrpežljivosti v težavah, o ljubezni in medsebojnem prenašanju, o ljubeznivem sprejemanju, o prednjačenju v spoštovanju in o uslugah, ki jih zunanji ljudje dobijo pri vas vseh. Vidite torej, gospod, kako med iz vašega panja doteka do naše hiše in hrani njene otroke. O Bog, kakšna tolažba za vso skupnost! In kakšen razlog, da se naša mala družina poniža pred Bogom in dela vedno bolje, ker je Bogu všeč, da razširja in pomnožuje tisto dobro, ki ga ona opravlja celo na tistih krajih, kjer je ni!

 




Print Friendly and PDF