Preskoči na vsebino

nalagam ...

 

CONGREGAZIONE DELLA MISSIONE

CURIA GENERALIZIA

Via dei Capasso, 30 – 00164 ROMA


Generalni superior

Advent 2019

»HIMNA BOŽJI PREVIDNOSTI«

 

 Drage sestre in bratje v svetem Vincenciju,

Jezusova milost in njegov mir naj bosta vedno z nami!

Življenje je za vsakega od nas romanje. Nenehno smo v gibanju. To romanje ni toliko fizični premik iz enega kraja v drugega, temveč notranje gibanje naših misli, misli, čutnih zaznav in naše molitve.

Cerkev nam ponuja posebne trenutke v letu, postanke na poti, da bi nam pomagala poglobiti razumevanje življenjskega romanja in najti smisel vsakega dneva, celo vsake minute, ki sestavlja to pot. Učimo se biti bolj pozorni na vsakdanje dogodke, na ljudi, ki jih srečujemo, na misli in čustva, ki se porajajo, in na naravo –  drevesa, rože, reke, gore, živali, sonce, luno itd. – ki nas obkroža. Naša pozornost in skrb se postopoma razširita na vse človeštvo in celotno vesolje.

Advent je eden takih »krepkih časov«. V tem privilegiranem obdobju leta nadaljujemo z razmišljanjem o elementih, ki so oblikovali vincencijansko duhovnost in so vodili sv. Vincencija Pavelskega, da je postal mistik krščanske ljubezni. Poleg tistega, o čemer smo razmišljali v zadnjih treh letih, je še en temelj vincencijevanske duhovnosti, in sicer Božja previdnost.

Naslednji izrazi bi lahko zajeli bistvo Božje previdnosti: »Jezusova navodila za moje življenje«, »Jezusov načrt za moje življenje«, »Jezusov recept za smiselno življenje«.

Božja previdnost vstopa v naše bitje, naš um in naše srce pod enim pogojem: zaupanje. Imeti zaupanje v »Jezusova navodila za moje življenje«, v »Jezusov načrt za moje življenje«, v »Jezusov recept za smiselno življenje«. Izročamo se v Jezusove roke v zaupanju, da so njegova navodila za naše življenje najboljša, da je njegov načrt za naše življenje najboljši možni načrt in da je njegov recept najboljši možni vzorec za smiselno življenje.

Božja previdnost bo vplivala na naše življenje v skladu z globino našega zaupanja v Jezusa. Čim globlje bo naše zaupanje v Jezusa, tem bolj bomo omogočili, da bo Previdnost lahko delala čudeže v našem življenju. Bolj ko se izročamo v Jezusove roke, bolj smo sposobni, da prepoznamo dnevne dogodke, srečanja in kraje kot sredstva, preko katerih nam govori Jezus. Bolj ko nam uspeva zaupati v Jezusov načrt za nas, tudi kadar je to, kar se dogaja, nerazumljivo ali celo zelo boleče, bolj se bomo zanašali na Božjo previdnost. Če se izročimo v Jezusove roke in mu popolnoma zaupamo, nam to pomaga, da omogočimo Previdnosti, da deluje v nas v vseh življenjskih okoliščinah.

Dejstvo, da se »prepustimo« Jezusovim rokam v vseh okoliščinah, spreminja naš pogled. Dogodkov v življenju ne bomo ocenjevali kot dobre ali slabe, ampak jih bomo obravnavali prek Jezusove osebe, mu popolnoma zaupali in jih prepoznali kot »pravi trenutek«. S to izbiro bomo iz svojega besednjaka odstranili dva izraza: »usoda« in »slučaj«. Zavedali se bomo, da nista v skladu z našim načinom razumevanja evangelija in Jezusa.

Popolna izročitev v Jezusove roke, popolno zaupanje v Jezusov načrt in popolno zaupanje v Previdnost nam pomagajo, da odkrijemo ali ponovno odkrijemo lepoto, pozitivnost in smisel vsakega dogodka. Temu nasprotuje gledanje na dogajanje preprosto skozi naše oči, naš um in naša človeška čustva. V tem primeru miselnost glede usode in slučaja poudarja negativnost, - zastira pa lepoto, pozitivnost in smisel vsega, kar nas zadeva in oblikuje.

Čudovit izraz takega zaupanja v Previdnost najdemo v lepi molitvi, ki jo je napisal blaženi Charles de Foucauld po svojem globokem osebnem spreobrnjenju, ki ga je vodilo po nepričakovanih poteh, na katerih je mogel zaupati samo Bogu. Pogosto jo imenujejo »molitev izročitve« in izraža močno željo, da se (človek) izroči v Očetove roke v skladu z vzorom Jezusove prepustitve rokam njegovega Očeta; postala naj bi sredstvo, ki omogoča, da Oče stori to, kar hoče od človeka. Pripravljen je na vse, sprejema vse ter svojo dušo izroča v Očetove roke brez zadržka in z neomejenim zaupanjem:

Moj Oče,
prepustim se tebi, naredi z menoj, kar hočeš.
Karkoli narediš z mano, se ti zahvaljujem.

Pripravljen sem na vse, vse sprejemam.
Samo da se tvoja volja izvrši v meni in v vseh tvojih bitjih.
Ničesar drugega si ne želim, moj Bog.
Svojo dušo izročam v tvoje roke.

Dajem ti jo, moj Bog, z vso ljubeznijo svojega srca,
ker te ljubim.

Moje ljubezen potrebuje to, da se dajem,
da se izročim v tvoje roke brez mere

in z brezmejnim zaupanjem,
ker si moj Oče.

Tristo let prej je Božja previdnost postala eden od stebrov duhovnosti sv. Vincencija Pavelskega. Med prebiranjem njegovih pisem in konferenc smo presenečeni, kako pogosto govori o Previdnosti. Božja previdnost je bila med ključnimi dejavniki, ki so ga oblikovali, da je postal oseba, svetnik, kakršnega poznamo. Pot spreobračanja, ki je Vincencija vodila od otroštva, mladosti in prvih let duhovništva - do Vincencija, ki je sprejel Božjo previdnost in ki ga imenujemo svetnika, ni bila lahka.

Imel je svoje načrte in svoje predstave o vlogi duhovnika, svoje ambicije in sebične cilje. Vendar je prišel do tega, da se je odpovedal lastni volji, postavil Jezusa v ospredje in se povsem zaupal njegovim načrtom, ne pa svojim. Pogosto in na različne načine je »prepeval« to, čemur lahko rečemo »himna Božji previdnosti«. V resnici je bila ta korenita sprememba v njem sama po sebi čudež. Sveti Vincencij, ki je v celoti zaupal v Božjo previdnost, je sam postal Božja previdnost za druge, za uboge. To je bil vrhunec mistične zveze, toda ne kake abstraktne mistične zveze, ampak mistične zveze, ki je sprožila čustven in dejaven odziv.

Rad bi vam ponudil v premišljevanje izvleček iz Vincencijeve skladbe »Himna Božji previdnosti«, ki je plod njegovega razmišljanja ob lastnih življenjskih izkušnjah.

»Bog ima v svoji sveti previdnosti skrite velike zaklade. Kako čudovito častijo našega Gospoda tisti, ki mu sledijo in se ne spotikajo ob njej!« (1)

»Prepustimo se Božji previdnosti; znala bo poskrbeti za tisto, kar potrebujemo.« (2)

»Zdi se mi, da sem pregledal vse glavne stvari, ki so se zgodile v Družbi. Zgovorno je to, da če bi bile storjene prej, kot so bile storjene, ne bi bile tako dobro narejene. To lahko zatrdim za vse, ne da bi izvzela nobeno. Zato čutim posebno vdanost, ko korak za korakom spremljam čudovito Božjo previdnost. In edina tolažba mi je, da se mi zdi, da je naš Gospod tisti, ki je te stvari naše male Družbe izvršil in jih nenehno izvršuje.« (3)

»Izročimo se v roke modre Božje previdnosti. Imam posebno pobožnost, da ji sledim; izkušnje pa mi kažejo, da je v Družbi naredila vse in da nam naši načrti to preprečujejo.« (4)

»Milost ima svoje trenutke. Prepustimo se Božji previdnosti in pazimo, da je ne bi prehitevali. Če ugaja našemu Gospodu, da mi nakloni nekaj tolažbe v našem poklicu, je tale: mislim, da se mi zdi, da smo si v vsem prizadevali slediti veliki Previdnosti in smo stopili samo tja, kamor nam je pokazala.« (5)

»Uteha, ki mi jo daje naš Gospod, je v tem, da si mislim, da smo si z Božjo milostjo vedno prizadevali slediti Božji previdnosti in je ne prehitevati, saj zna vse modro voditi do cilja, ki nam ga je naš Gospod namenil.« (6)

»Ne moremo si bolje zagotoviti večne sreče, kot če živimo in umrjemo v službi ubogih, v objemu Božje previdnosti in dejanske odpovedi sebi, da bi sledili Jezusu Kristusu.« (7)

»Prepustimo se Božji previdnosti; ona bo opravila naše zadeve v svojem času in na svoj način.« (8)

»O gospodje, prosimo vsi goreče Boga, naj dá tega duha vsej Družbi, da bomo pripravljeni iti kamorkoli, da bo mogel ré­či, kdor bo videl enega ali dva misijonarja: »To sta apostolska moža, ki sta pripravlje­na iti na štiri strani sveta oznanjat božjo besedo.« Prosimo Boga, naj nam podeli to pripravljenost! Po Božji milosti imamo v Družbi v resnici take in vsi so pravi Božji služabniki. Toda iti tako daleč! O Zveličar! ne da bi nas kaj zadrževalo, o, to je nekaj velikega! A biti moramo enega srca, prosti vsega i vsi moramo imeti popolno zau­panje v Božje usmiljenje, ne da bi skrbeli, se vznemirjali in izgubljali pogum. »Ali bom imel v tej deželi to in ono? Kakšno življe­nje je tam? – O Zveličar, tega nam ne bo niko­li manjkalo! O gospodje, kadar sli­šimo govoriti o slavni smrti tistih, ki so v daljnih deželah, o Bog, kdo ne želi biti na njihovem mestu! O, kdo ne želi umreti kakor oni, imeti zagotovljeno večno plačilo! O Zveličar! ali je kaj bolj zaželenega! Ne bodimo torej navezani na to ali ono. Pogum, pojdimo, kamor nas Bog kliče, on bo skrbel za nas, ne bojmo se ničesar. O hvala Bogu.« (9)

 Na začetku tega adventnega časa naj nas navdihne »molitev izročitve« blaženega Charlesa de Foucaulda. Naš ustanovitelj sv. Vincencij Pavelski in vsi drugi blaženi in svetniki vincencijanske družine so v svojem življenju uresničili popolno zaupanje v Jezusa. V svojem času in v takratnih okoliščinah so zložili »himno Božji previdnosti«. Naj bi tudi mi sestavili svojo lastno »himno Božji previdnosti«!

 

Vaš brat v sv. Vincenciju,

Tomaž Mavrič CM

generalni superior

 

(1) Coste I, 68, L. 31 a Louise de Marillac

(2) Coste I, 356, L. 245 a Robert de Surgis

(3) Coste II, 208, L. 559 à Bernard Codoing

(4) Coste II, 418-419, L. 678 à Bernard Codoing

(5) Coste II, 453, L. 704 à Bernard Codoing

(6) Coste II, 456, L. 707 à Bernard Codoing

(7) Coste III, 392, L. 1078 à Jean Barreau

(8) Coste III, 454, L. 1109 à René Alméras

(9) Coste XI, 291-292, Conference 135, Repetition d’oraison du 22 aout 1655

 



Spoštovani člani Združenja čudodelne svetinje – otroci Brezmadežne in vsi, ki prebirate našo spletno stran, bodite lepo pozdravljeni!

Pred nami pa so nove naloge in izzivi. Naše združenje je v devetnajstem letu medsebojnega podpiranja v molitvi in druženja pred Brezmadežno. Ne pozabimo pa, da so naši predniki že leta 1885 v Ljubljani ustanovili »Družbo otrok Brezmadežne«. Ob 40-letnici je nastala slika, ob 50-letnici pa so izdelali čudoviti prapor, ki smo ga našli šele lansko leto (glej slike).

Naše Združenje je del velike Vincencijeve družine. Družina je združenje vseh, ki se ob sv. Vincenciju navdihujemo, učimo in želimo sebe oblikovati po zgledu tega velikega svetnika. Živimo v času brezbrižnosti, verske nepoučenosti, zapostavljanja človeškega življenja, napadov na Cerkev… Tako nastaja vedno več duhovne, moralne in tudi druge revščine. Kako se temu upreti? Po zgledu sv. Vincencija moramo postati apostol usmiljenja in dobrote, moramo postati pričevalec Božje ljubezni v svetu.

Sv. Vincencij je na praznik imel pridigo v vaški cerkvici v Follvilu. Govoril je o Božjem usmiljenju in pripravi na dobro sv. spoved. Odmev na pridigo je sv. Vincenciju odprl oči, saj so vaščani stali v vrsti za sv. spoved tudi po več ur. Vincencij je razumel, da so ljudje duhovno lačni in v stiski. Spoznal je, da ga Božja roka vodi oznanjat evangelij ubogim. Zato je ustanovil skupnost duhovnikov in bratov, Misijonsko družbo. Veliko dogodkov je vplivalo nanj, da je lahko postal služabnik »Božjih ubožcev«. O tem dogodku pozneje piše škofu in se ga tako spominja:

»Nekoč sem bil podeželski dušni pastir, precej beden dušni pastir! Imel sem zelo dobro ljudstvo in tako poslušno v vsem, za kar sem ga prosil! Ko sem jim rekel, naj pridejo k spovedi vsako prvo nedeljo v mesecu, so me ubogali. Prišli so in se spovedali. Iz dneva v dan sem bil priča, koliko koristi so imele njihove duše. To mi je bilo v veliko tolažbo in bil sem zaradi tega tako zadovoljen, da sem govoril sam pri sebi: 'Moj Bog, kako si srečen, da imaš tako dobro ljudstvo'. In pristavil sem: 'Mislim, da še papež ni tako srečen kakor župnik sredi ljudstva, ki ima tako dobro srce'«.

Odločili smo se, da bomo na naši spletni strani objavljavili premišljevanja T. Mc Kennena, Moliti z Vincencijem Pavelskim. Vabim vas, da se še posebej povežemo med seboj, se navdušimo drugim oznaniti Božje usmiljenje in ljubezen do vseh ljudi. Te strani pa naj bodo v pomoč, spoznanje in razumevanje sv. Vincencija, da bi še bolj zavzeto oživili njegovega duha med nami!

V mesecu maju 2016 nas je obiskal mednarodni voditelj AMM - Združenja čudodelne svetinje - Otroci Brezmadežne, g. Carl L. Pieber, C.M. iz Philadelphije. Z nami se je srečal in nas spodbudil za dobro. Več o srečanju z njim najdete med novicami.

Pozdrav po Brezmadežni!

»O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo«!

 

Franc Rataj, cm

Prvo premišljevanje: BOG, NAŠ LJUBEČI OČE

Drugo premišljevanje: SLEDITI BOŽJI VOLJI

Tretje premišljevanje: JEZUS KRISTUS - SREDIŠČE

Četrto premišljevanje: LJUBEČE BOŽJE VODSTVO V NAŠEM ŽIVLJENJU

Peto premišljevanje: EVANGELIZACIJA

Šesto premišljevanje: POSEBNA NAVZOČNOST KRISTUSA V UBOGIH

Sedmo premišljevanje: LJUBEČI BOG V SRCU IN V DEJAVNOSTI

Osmo premišljevanje: PRIZADEVANJE ZA KREPOSTI

Deveto premišljevanje: PONIŽNOST

Deseto premišljevanje: RESNIČNA PREPROSTOST

Enajsto premišljevanje: UMIRANJE SEBI

Dvanajsto premišljevanje: GOREČNOST

Trinajsto premišljevanje: MOČNA BLAGOST, BLAGA MOČ

Štirinajsto premišljevanje: USTVARJALNOST IN SODELOVANJE PRI SLUŽENJU

Petnajsto premišljevanje: KONTEMPLACIJA IN AKCIJA